Piše: Matej Krajnc

Republic, 2018

John Mellencamp je prešel več ustvarjalnih faz: preko nekakšnega teen idola z napako do heartland-rockerja in nosilca “americane”. V osemdesetih je bil eden očetov projekta Farm Aid (poleg Willieja Nelsona in Neila Younga), zadnja leta pa vse bolj daje duška angažiranosti in koreninam; kot so že zapisali drugje, se tale plošča lahko bere tudi kot nekakšen politični statement v letu 2018. Lahko. Polna je ruralnega bluesa, gospela in izvlečkov, ki so sledili; zaključi ga denimo predelava pesmi Stevieja Wonderja I Don’t Know Why I Love You. Mellencamp je nekaj teh pesmi nabiral že na raznih “tribute” albumih, a v konceptualni obliki plošče desetih pesmi, ki že z naslovom ne da dvomiti v to, kar prinaša, je njegov pregled “ameriške glasbe” še nekolikanj bolj jasen. Mellencamp je intenziven glasbenik in če mu česa ne moremo očitati, vsaj zadnjih trideset plus let ne, je to, da verjame v to, kar počne, verjame pa tudi, da svet še ni čisto izgubljen. S tega stališča so najboljše izvedbe na plošči seveda tiste, ki sežejo daleč nazaj, da bi povedale, kako se zgodovina ne popravlja. Poglejmo: Travisova Dark In The Dungeon, pa Stones In My Passway Roberta Johnsona, Gambling Bar Room Blues Jimmieja Rodgersa … Tu je duh Blind Willieja Johnsona v tradicionalni In My Time Of Dying, ki med drugimi priklicuje tudi Dylana in Zeppeline, pa Eyes On The Prize, ki jo je Mellencamp zapel Obami … In seveda, stara countryjevska Wreck Of The Old 97 priklicuje tako Vernona Dalharta kot Casha, brata Louvin, Petea Seegerja, Woodyja Guthrieja in mnoge druge. Zapisali so, da Stones In My Passway zveni ukleto … Ukleta je cela pričujoča plošča, ukleščena v zgodovino in priobčena v letu, ko se zgodovina spet vse bolj nagiba v temno stran. A Mellencamp ne kliče: Lord, have mercy! On samo igra …