Lidija Brezavšček – Öxará, kal za utapljanje

Sesuto sozvedje na boku jeseni

počasi sestavlja se v trde obrobe;

za belo oko ta obora pomeni,

da treba odpreti bo lačne grobove.

 

Rumeni obronki gozdov presušenih

z rjovenjem vrezujejo znake nespečim,

zatrte hotenosti vil nerojenih

pa trgajo kite rejnicam doječim …

 

Do kod sega trda tesnoba negibna,

ko v runah ne vidiš več svojih premikov?

V pepelu je tvoja bleščava brezhibna,

 

mladenka stoletna! Kolíko zdaj vzklikov

pogoltneš tam v mulju, ko  neizogibna

začtrtanost konca ti stre fraze vznikov.