Piše: Jože Štucin

SAMO ŠE DANES SMO NA ODRU …

Marija Švajncer: Na odru, Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, zbirka Frontier 323, Maribor 2025

Nova pesniška zbirka Marije Švajncer, filozofinje, publicistke, pesnice, pisateljice in profesorice se začenja s poetičnimi utrinki o glasbi. Prvi sklop pesmi je dobesedno “prikapljal” z odra, s koncertnih prizorišč, ki jih je avtorica obiskala. Gre za nekakšne refleksije, postposlušalske vtise, kjer se pač glasba interpretira na osebni ravni, z ubeseditvijo občutkov, razmislekov, preskokov v starogrški mousikē, ko je glasba samo del vseh a(tra)ktivnosti muz, tudi literarnih, in ko se poezija spet staplja z glasbo v enovito celoto vseh umetnosti.

Prve pesmi torej se dotikajo glasbenih dogodkov na splošno, recimo pesmi Na odru, Pevec, Sentimentalna popevka, Jok itd., takoj zatem pa avtorica izpostavi tudi konkretne avtorje, recimo Chopina (“Chopin je vedno tukaj, / s kristali božajoče harmonije / in dotiki, ki poljubljajo zevest.“), nato preskoči na Mahlerja, verjetno najbolj svetoboljnega in travmatiziranega poznega romantika (“Zagrobna pesem / in hkrati melodija, / ki se ohrani / in daje moč.“). In še naprej na tak način, dokler se ne razkrije popolna pesničina širina, kjer ni ovir za Traviato ali Magnifica, za Carmino Slovenico ali Cigane v poznem večeru, svoj prostor v zbirki dobijo tudi Slovenske pesmi v interpretativni podobi Gala Gjurina ali v zanosnem in zvonkem petju otroških zborov, kjer je belina res bela, srce pa svetlo in žareče. Nekako pa se ta “strogo” odrski del zbirke lepo zgosti v pesmi Samo še danes, kjer avtorefleksija in globok bivanjski razmislek presekata premico zgolj poslušanja “zunanjih” impulzov (muzike) in postavita poezijo v literarni fokus, v labirint jaza, tja, kjer govorimo o minljivosti, končnosti in smrti, o sebstvu in smislu.

Samo še danes

Samo še danes

naj bo melodija,

samo še danes

se mi hoče zvokov,

samo še danes

naj bodo možgani

natrpani z vsemi temi toni.

Jutri bo tišina spolzela

v moj razdrobljeni duh

in ničesar več

se ne bo dalo postoriti.

Pesem je prelomna. Se zdi. Spopade se s trenutkom (“danes“) in večnostjo (“Jutri bo tišina spolzela / v moj razdrobljeni duh“), s trenutkom, ki JE in večnostjo, ki BO.

Vmes pa je minljivost, poezija, mnogopomenska metafora, polna uvida in resnic, nabita z močjo bivanja, a v istem trenutku tudi “gola” in (do)končna v svoji edinstvenosti, s tem pa – večna.

Skoraj bi padli v mistično razpoloženje. Fizika ima okvirje, metafizika je pa tako ali tako en sam “okvir”. Smo in nismo, vse hkrati, poezija pa je in ni razodetje, prej seveda ni, kot je, kajti pesnica občutljivo zazna: “Zdaj vem, / prav dobro vem, / da so zvoki moji. / Prilastila sem si jih, / ko me je hotela odgnati tišina.” A oder, ta iskana in vzišena postavka, kakšen meter nad prozaičnostjo vsakdana, se nenadoma spremeni v splošno resnico – vse je oder, življenje samo je odrska a(bs)trakcija, celo zvoki, ki jih nihče ne mara, so del te drame, del gledališke scene, ki se bori za opaznost in potrditev: “Nekje daleč žagajo / in zganjajo vsiljiv hrup, / glasba se je umaknila / v nemoč melodije. / Hoče, / da bi zazvenela, / a je tista žaga / močnejša …”

Tako, brez sile in bolečine, poezija Marije Švajncer zdrsne v polje splošnega, celostnega doživljanja sveta in pisanja o vsem, kar je in česar ni. Poezija je od kjer koli, tudi v istoimenskem ciklu s petimi pesmimi je pomenljivo dejstvo, “da nikoli ne veš čisto natančno, / ali se je rosa že posušila (…) ne moreš se dokopati / do spoznanja. / Pač ne gre. / In potem tako prazna in nevedna / zreš proti drevesom, / videno te prevzame / in te ohranja v dišečem dnevu“.

Poezija, nas preplavi misel, je pojav, naravni pojav, in če bi že morali razreševati to dejstvo, bi se hitro soočili z božanskimi didaskalijami, ki nekje pod črto skušajo pojasniti vzgibe in vzvode vsake pesmi. Marija Švajncer se seveda “razlaganju” izogne in samo razkriva svoj poetični svet, pusti mu, da sam pronica med nas, da sam od sebe poišče uho in um, ki ga bo prepoznal in zajel s polno žlico.

Nenadoma se znajdemo v čisti liriki, v okolju, kjer brbota od misli, metafor, idej. Pesničin literarni subjekt se osamosvoji, preskoči na krasne lične izpovedi ter prične pesniti na ravni visoke pesmi. Od tu naprej so cikli le še “nadnaslovi”; v resnici se pesnica odlepi od nekakšnega “odrskega” navdušenja nad glasbo in besede ji stečejo brez namena, v zavetju strašnega navdiha, stečejo, kot steče čisti potoček pri izviru, ko se odtrga od zemeljskih globin in odrdra svojo pesem po vidni in čutni pokrajini, po sanjah žejnih popotnikov do svetlih polj, kjer “so tudi pajčevine / in trni skrivnih rož, / še pajki so, / z zlobnim očesom, / rože pa tako zapuščene / in vsiljivo sladke … “

Pademo v antologijski del zbirke, kjer bi vsaka pesem zaslužila poglobljeno analizo. Res, vrhunsko izpeljana naracija zbirke, od bolj konkretnih zaznav do abstraktnih, na trenutke čarobno zapletenih in skrivnostnih “slik”, kjer smo priče izjemni doslednosti in čistoti jezika (zdi se, da je vsaka metafora skrbno načrtovana, obenem pa kal invencije, ki je dana le redkim), ki poezijo nadgrajuje s presunljivo globoko duhovnostjo z vsemi elementi najžlahtnejših poetik.

Tako.

V pesmi Nekaj ljubezni se zdi, da je razgaljen bistveni poudarek te zbirke. Ljubezen je, a se je postarala, vse je še tu, a obenem odhaja, pesmi se rojevajo, a hkrati že tudi umirajo. Vse je samo videz, od prej in od sedaj; vse je samo oder, ki je živ samo zato, ker je življenje predolgo, sicer ničesar ni, če izzvzamemo avtonomnost besede, ki ta “nič” osmišlja in povzdiguje v bit in življenje oblikuje v čudež, ki je zavest, upanje in hrepenenje. Poezija na tako visoki, kot jo beremo v tej zbirki, ves ta “nič” in brezup spreminja v smisel in lepoto, v radost dejstva, da smo in se lahko srečujemo, dotikamo in – beremo.

Nekaj ljubezni

Zdelo se je,

da je še nekaj ljubezni,

nekoliko plašne in smešne,

malce postarane in zverižene,

nadvse čudne v izbuljenem lesku,

ljubezni na planoti

sklučenih spominov.

Sasmo zdelo se je,

da je tako.

Ni je bilo več,

ker je življenje predolgo,

da bi lahko ostala.