Slovenski dramatik, esejist, pesnik, pisatelj, publicist in kritik Miroslav Slana – Miros je avtor obsežne knjige, v kateri so zbrane njegove narečne popevke in pesmi, napisane ob različnih priložnostih. Večina pesmi je bila predstavljena na Festivalu narečnih popevk Vesela jesen v Mariboru.
Slanov svet narečnih popevk je barvit, hudomušen, domiseln in tudi družbenokritičen. Avtorjeva duhovitost se razpenja kot paleta nagajive igrivosti, miselnih obratov, paradoksov in črnega humorja. Premaguje grenkobo in z ironijo prikazuje različne postaje človekovega življenja, njegovo doživljanje ljubezni, družinskih odnosov, potisnjenost na rob družbe, šege in navade, prehajanje starega v novo, vsakovrstno praznovanje ter utapljanje skrbi in bolečine v opojnih pijačah. V šaljivih verzih je slutiti tudi domoljubje, navezanost na domačo zemljo in modrost sodobnega ustvarjalca, ki je spoznal življenje v vsej njegovi pisanosti – od slabega do dobrega – ter mu poje svojevrstno hvalnico, čeprav tudi ve, da živimo v deželi čudnih ljudi in da se svet vse bolj vrti k hudiču.
V pesmih Miroslava Slane – Mirosa je veliko živosti in svobode. Polet domišljije in zakoreninjenost v domačih tleh ohranjata njihovo aktualnost. Popevke še zmeraj predvajajo po radiu; včasih zazvenijo, kot da so ponarodele, čeprav jim je vdahnil življenje pomembni slovenski pesnik. Uglasbili so jih mnogi znani skladatelji, na primer: Bojan Adamič, Dejvi Hrošovar, Marjan Golob, Boris Rošker in Edvin Fliser, zapeli pa Marjana Deržaj, Alfi Nipič, Meri Avsenak, Karli Arhar, Neca Falk, Alenka Pinterič, Irena Kohont, Tatjana Dremelj, Rudi Trojner, Ivek Branja, Marjana Zeljko in številni drugi.
Slog Slanove poezije je živopisen, izviren in barvit. Pesnik v nekaterih pesmih ohranja rimo, v drugih se izraža v svobodnem verzu. Popevke so obogatene z vzkliki, medmeti, refreni, neposrednim nagovorom in dialogi. V knjigi Narečne popevke so dodane fotografije, na katerih je predstavljen velik del avtorjeve življenjske zgodbe, saj ga vidimo zdaj kot fantiča na kmečki gostiji, revolucionarja v kravati na simpoziju študentskega tiska, veslača v čolnu, veseljaka z Olgo Jančar v naročju, moškega s strašljivim pogledom v ateljeju Miša Hochstätterja ter zdaj kot brigadirja veterana in aktivista za družbene spremembe.
Sam Slana je sicer Prlek in je prleščina torej njegov materni jezik, vendar je pomembna posebnost njegove knjige obvladanje večine slovenskih narečij. Slikovito in umetniško prepričljivo zna namreč napisati pesem tako v prekmurskem, primorskem kot tudi v gorenjskem narečju, izvrstno pa piše tudi v žargonu in slengu. Njegove pesmi so pomemben prispevek na področju nesnovne kulturne dediščine in možnost za poglobljen študij tistih, ki se s slovenskimi narečji ukvarjajo znanstveno in strokovno. Slanov prispevek k ohranjanju in poznavanju slovenskih dialektov je ovrednotila tudi akademikinja red. prof. Zinka Zorko, najpomembnejša slovenska poznavalka narečij, ki je bila na Festivalu narečnih popevk v Mariboru večkrat predsednica komisije za podeljevanje nagrad piscem besedil. Slanu uspeva združevati široko priljubljenost pri občinstvu in visoko umetniško kakovost. Za svoja besedila je na festivalu narečnih popevk dobil več nagrad, leta 1995 pa so mu podelili Zlati mikrofon.
Marija Švajncer