»Udarite žig, potem pa nemudoma zaprite ovojnico!«
»Spnem?«
»Zalepite, zalepite!«
»S čim? V nahrbtniku imam samo čutaro, rekli ste, da na poti do blagajne ne bom potrebovala drugih rekvizitov!«
»Vmes so tekoče stopnice, Hilda! Niste nikoli brali nobene knjige?«
»Nisem, lovila sem uharice!«
»O sovah pa ne vem kaj dosti, priznam! Tega sploh niste zapisali v prošnjo za službo!«
»Oče je pisal, jaz sem samo narekovala!«
»Aha, a tako … Pa oče … Je študiral?«
»Montanistiko!«
»On je torej bral knjige …«
»Nikoli! Nihče v naši družini ni nikoli bral! Oče je trdo delal, kamnite petrolejke je izdeloval, zvečer pa hodil v gledališče!«
»Ampak če je h…«
»Bil je edini, ki je zdržal deseturno postavitev Kralja Leara v nedeljski matineji za izven. Potem je kupil ducat konj, ponujal je vožnje po mestu!«
»Žig pa imate, kajne?«
»Žig sem vzela!«
»Ko prideva do tekočih stopnic, vedno najprej stopite nanje z desnim licem! Ko dobite nanj odtis stopnice, s temle pipcem previdno odrežite odtis z lica in ga prilepite na ovojnico, to bo zagotovo držalo!«
»Žejna sem!«
»Šele na vrhu stopnic!«
»Ampak …«
»Ne! Sove so nekaj drugega, drži, a noben moj uslužbenec ne bo pil, preden ne pride do blagajne! Poleg tega mora biti ovojnica brezhibna, vse manj naročil dobivamo, Hilda!«
»Moje sove bojo stradale!«
»Sove bomo ponoči poslali na delo! Če pa se hočeva v doglednem času prebiti do blagajne, raje stopite na preklete stopnice, Hilda!«
»Po običajnem postopku?«
»Pisarniški material tokrat pustite, to bojo uredile sove! Pljunite na terminal in napravite kaos, jaz pa bom medtem nalepil znamko!«
»Potemtakem bo najbolje, da se zdaj napijem!«
»Ne! Preden ne prideva do vrha stopnic, nočem videt nobene čutare!«
»Kaj pa žig?«
»Žig lahko spijete!«
»Takoj zdaj?«
»Tega vam ne morem odreči, vse dokler ne prideva iz stavbe!«
»Žejna sem!«
»Potem čimprej ožigosajte ovojnico, pa se dobiva pri čokoladah!«
»Z njimi bi se morda dalo zalepiti ovojnico tudi brez vpada sov!«
»Hilda, poglejte levo, tjale, a je tamle Fran Saleški Finžgar?«
»Videti je tako!«
»Prekleto, spet nama bo vse postavil na glavo, kot januarja lani! Prišel je s psom in postavil planinsko kočo pred blagajno, se spominjate? Ste že bili takrat pri meni v službi?«
»Ne.«
»Pa predlani?«
»Ne.«
»S potnimi stroški?«
»Ne.«
»Les boys do cabaret?«
»Komajda se spominjam!«
»Otrok fasciklov?«
»Nisem.«
»Od kod pa potem poznate Finžgarja?«
»Prejšnji delodajalec mu je izdeloval očala. Prihajal je v trgovino!«
»Tecite, Hilda! Če prideta s psom na tekoče stopnice pred vami, smo pečeni za še eno fiskalno obdobje!«
»Pa žig?«
»Če vas prosi, mu ga pokažite, kaj pa drugega!«
»Tudi datumskega?«
»Če je pravilno nastavljen! Odvetniki na obravnavah to radi slišijo!«
»Žejna sem!«
»Tudi Saleški je, lejte, že nagiba svoj žig!«
»Hiter je!«
»Kaj pa naj! Vrste so dolge!«
»Oho, oho, varnostnik je ustavil Saleškega!«
»Mogoče je še upanje, Hilda! Hitro na stopnice, še preden varnostnik ozavesti, kaj je storil!«
»Bojo tožbe?«
»Za dediščino zagotovo!«

Matej Krajnc