Piše: Matej Krajnc

Helidon 2013

Dvojna instrumentalna plošča Iva Mojzerja šteje nekaj več kot pol desetletja, a v luči nedavne avtobiografije, kjer je Mojzer precej pisal o svojem odnosu s tem glasbilom, morda ni odveč znova obiskati to poglavje njegovega ustvarjanja. Sama ideja je preprosta: na sodobno zveneče, a nevsiljive glasbene podlage, je Mojzer posnel melodije s harmoniko, a ne na narodnozabavni način, pač pa gre za žlahtno popšansonsko harmoniko, ki se suvereno giblje med različnimi žanri pesmi na plošči. Nastala je kar dvojna zgoščenka (37 pesmi) in zajela tako Mojzerjeve zgodnje pevske uspehe kot tudi njegova avtorska dela in izbor s svetovnega pladnja zimzelenih melodij.

Če boste morda pogrešali Mojzerjevo petje, se tokrat raje osredotočite na njegovo igranje, saj harmonika poje zanj. Od uvodne naslovne, programske pesmi, ki učinkovito uvede ploščo, se sprehodimo ne zgolj po pokrajinah slovenske popevke (Deček z ulice), pač pa že kar na začetku vstopimo v svetovno dvorano melodij, ki jih nato srečujemo vse do konca (La Paloma, I Have A Dream, Marina, Poemas de Amor, Baby Blue, Spanish Eyes, Larina pesem). Mojzer ne dela razlik med Mauriceom Jarreom, Abbo, argentinskimi ljudskimi, salonskimi popevkami in šlagerji – njegova harmonika se loti vseh z enakim spoštovanjem in občutkom.

Franček Jauk v spremni besedi opiše zgodovino Mojzerjevega odnosa s harmoniko, ki jo pozneje zapiše tudi sam protagonist; povezana je z njegovimi najzgodnejšimi glasbenimi začetki in spominu na mamo; zdi se, da ta odmeva skozi vse pesmi. V knjižici je tudi izbor arhivskih fotografij, na katerih med drugim vidimo Iva Mojzerja v družbi z “očetom” Marine, Roccom Granato. In ker vemo, da je Mojzer dolga leta nastopal v tujini, ni nič čudnega, da vse te pesmi odmevajo tudi kot neke vrste njegova osebna izkaznica. Poštempljal jo je že dolgo tega, zdaj pa jo ponuja tudi nam v uvid in vposluh.