Lučka Jenčič: Medena sled

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2019 (Jubilejna zbirka, spremna beseda: Peter Kolšek)

IMG_3384

Štirje razdelki pesniške zbirke pokojne Lučke Jenčič tvorijo njen edini knjižno objavljeni pesniški statement; ta na sebi nosi paleto barv, skupna pa je tista otožna, točneje: žalost. Nanjo nas napotujeta že naslova prvih dveh razdelkov, pridružujejo pa se še barve pastorale in intime. Vse to tvori suveren in svojstven pesniški jezik, ki smo ga lahko do zdaj spremljali v številnih revialnih objavah, avtoričino knjižno poslanstvo pa je bilo zlasti prevajalsko. V slovenščino je pretopila številna velika nemška literarna imena, med drugimi Elfriede Jelinek, Thomasa Bernharda, Hermana Hesseja in Maxa Frischa, a vse o tem in njenem drugem delu najdete v obsežnem spremnem aparatu pričujoče izdaje; poleg zapisa Petra Kolška in bibliografije, ki jo je sestavila Ana Grmek, je tu še intervju z avtorico, ki ga je leta 2004 za Delo pripravila Miriam Drev.

Lučka Jenčič v eni od pesmi brez zadržkov zapiše, da ji skrivnost poezije ni jasna, zapiše: “nič ne vem o poeziji / pišem jo kot hodim in spim …” (Povabilo na ples). Kot ugotavlja tudi Peter Kolšek, je razumevanje te skrivnosti glede na njen opus in obvladovanje pesniškega jezika le nekolikanj bolj optimistično, čeprav njen pesniški sentiment z optimizmom ne operira pogosto; pri tem hočemo reči, da sta otožnost/žalost, ki veje iz njenih pesmi, ob tem pa tudi iskanje bližine/intime, ki se mu včasih približa s priklicevanjem kajuhovskih podobij, globoka in neizprosna. Tak je pravzaprav tudi kontekst naslova: “medena sled / tvoje odsotnosti / se topi na soncu”. In: “preživiš tako / da ti telo odpove”. Prvi verzni trojček se v zbirki pojavi še listo na začetku, kot uvodna pesem, že takoj v prvem razdelku pa razkrije tudi pomenljivo dejstvo: “Razpolagam s svojo žalostjo / z njo se podajam na sejem želja (…) rogam se ji grabim jo za roge / s svojo žalostjo se igram …” Trenutek ironične distance torej, ko globina pesničine žalosti kljub vsemu ne more vsaj mimo določene mere vitalizma, a tega potem požira samota, vse do sklepne pesmi: “Nalagam se na stene žil / kri presiha v samoti …”

Izbor iz pesniške zapuščine je s Petrom Kolškom naredila Nela Malečkar, knjigo pa najdete v jubilejni zbirki Mladinske knjige; ta zagotavlja zapis v slovenski pesniški kanon, ki si ga poezija Lučke Jenčič nedvomno zasluži.

 

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.