Piše: Marija Švajncer

SONJA VOTOLEN – KAR DVE NOVI PESNIŠKI ZBIRKI V LETU 2019

Slovenska pesnica, pripovednica, dramatičarka in publicistka ter večkrat nagrajena ustvarjalka Sonja Votolen je v letu 2019 objavila kar dve pesniški zbirki, prvo, Tudi brez peruti sem ptica, pri Ekslibrisu v Ljubljani in, drugo, dvojezično, Quando l’erba è giovane, Ko je trava mlada, pri Multimedia Edizioni v Salernu.

Pesniška zbirka Tudi brez peruti sem ptica je sestavljena iz dveh delov ali daljših pesniških ciklov z naslovoma Skozi temo … in … V svetlobo. Med njima je nekaj podobnosti, vendar še več razlik. Podobna sta si v tem, da je pesnica tesno povezana z naravo, predana njeni moči in skrivnostim, pogosto eno z njo, ljubiteljica svežine – dežja in snega, združena z drevesi in naslonjena nanje ter prestrašena zaradi sončne pripeke. Razlike pa se kažejo v tem, da v prvem delu izpisuje poezijo žalosti, obupa, brezupa, pesimizma, bega in resigniranosti. Njeno trpljenje je neposredno in pretresljivo, iz pesmi v pesem pa je treba šele odkrivati, zakaj se je avtorica znašla v tolikšnem trpljenju, da celo premišljuje o pobegu s tega sveta. Razlogov je po vsej verjetnosti več, nekateri izmed njih pa ostajajo skriti in morda pomenijo svetobolje. V drugem delu se zasvetlikata rešitev in pomiritev.

V nekaterih pesmih je slutiti, da pesnica premaguje bolezen. Okrog nje so ljudje v belem, cevke in zdravniški postopki, telo se odmakne nekam navzgor, kot da se vse hudo ne dogaja njemu, na ekranu se zastrašujoče pojavi ravna črta, bolnica se ne odziva, treba jo bo prebuditi in jo vrniti v življenje. Stihi govorijo o strahu pred smrtjo, ostareli nebogljenosti, samoti, odmiku od ljudi in razočaranjem nad njimi. Sonja Votolen pesnikuje o tem, kar je bilo prej in kar je zdaj. Prihodnosti skoraj ne vidi več, vse je zamegljeno in nesmiselno. V preteklosti je doživela prijetno otroštvo, zaupala je ljudem in se predajala življenju. Črna spoznanja so kaj kmalu zarezala vanjo in povzročila, da se je je polastila otožnost. Ljudje – ima jih za neljudi – zanjo niso nič drugega kot nevarnost in grožnja. Drugačni so, kot se kažejo navzven; njihovo zlo jo preplavlja, ranili so jo, hromi jo nemoč, polaščata se je strah in tesnoba; zdi se ji, da se je znašla na dnu vsega in da ni več izhoda. Odtujena je od sveta in strahovito zapuščena. Nanjo pritiska dvom, še lastni jaz ji je odveč. Išče rešitev in pomisli celo na možnost, da jo bo zmlel hrup železnih koles. Težka kovinska kolesa jo vabijo, kot so sirene na morju vabile Odiseja. Po vsem tem ostane tiha v sebi in s sabo.

Očita si, da se ni naučila nositi lahkotnosti in teže zemeljstva, zaživeti, se predati zemlji in se spojiti z njo. Ko je še čas, bi bilo to treba nujno storiti in podariti svobodni prostor drugim. Obtožuje se, da nima modrosti in poguma, počuti se kot predrta zračnica in počena razbita koščkovina. Noče se več zlepiti skupaj, ni ji do obroča, saj obroči drgnejo, so okrogli in nimajo konca.

Če bo

In če še bom

Ni mi da bi bila

(str. 25)

Morda je odgovor, zakaj se je polašča tolikšna črnogledost, v spoznanju, da je nekaj bitij imela preveč rada, tako zelo,

da zdaj ni voljne moči za samovpogled

(str. 26)

Nekoč so se ji okoli prstov nog opletale ivanjščice, v smeh so jo spravljale žitne resice, zdaj pa se ji dogaja, da želi pregnesti otopeli um in prečkati most strahov. Oropana je čistosti miru, svet okoli nje se krohoče.

Prazna sem izgubila sem se

ne spominjam se kaj nisem več

(str. 29)

Ne more se spomniti, kaj je pravzaprav izgubila, in ne ve, kako naj živi do zadnjega diha. Še je slutiti odsev medle svetlobe, toda pesnica je ne zmore ujeti v šibko pest.

Lažje se je prepustiti in odpolzeti proč

(str. 32)

Poraja se utrujenost, koščki misli so razbiti in krvavijo iz telesa, podplati so brez stopinj odšli v brezpotje. Spočiti bi se bilo mogoče v izbrani svobodi. Duh je ločen od telesa, ostrina zaznavanja sveta je izginila. Z velikim spoštovanjem se pesnica pokloni hribovski lepoti, ob njej se zmore poznati, toda še vedno ne ve, od kod je, kljub vsemu zatrjuje, da ničesar ne obžaluje.

Posebno veljavo ima narava: za pesnico je zatočišče in samo včasih tudi ogroženost. Beži vanjo in se skriva, zato da ne bi videla same sebe. V njej se želi porazgubiti in jo občuti kot zadnje ležišče za poslednji utrujen izdih. Drevo prosi, naj spregovori, potem kar sama postane staro drevo, razširi sokove življenja in se ohranja. Prodreti skuša v posebno govorico narave in razumeti čudežni jezik sporazumevanja v njej. Mraz simbolizira osvežitev in odrešitev. Pod plaščem nosi gozd, kjer skriva plasti še vedno žuboreče minljivosti. Posluša ptice, ki pojejo skrivnostne novice. Sliši in gleda onstran sedanjosti in vidi tja, kjer bo tekla reka, toda zjutraj bo vsa zabuhla dvomila celo o soncu; njeno sonce je namreč senčno, videti je nevarno črno. V naravi se poraja tudi poosebljanje, saj veter vzdihuje v lahkih meglicah, hkrati si pesnica želi, da še sama postati meglica.

Na začetku drugega dela pesniške zbirke sta Hafisova verza, češ da je človek samemu sebi največja ovira, zato se mora dvigniti nadse. Tudi v teh pesmih igra pomembno vlogo prav narava. Poraja se novost, saj pesnica čedalje bolj obvladuje svojo žalost. Že zjutraj bi bila rada prepričana, da bo hodila s smehom. V stihe vstopi moški: nekje vmes so njegovi pogledi in razkristaljen smeh, moški je pravzaprav vsepovsod. Ljubezen ima več podob in obrazov, nikoli je ni dovolj, pogosto tudi skeli. Včasih se ni primerno prenagliti, saj je ljubezen nadvse krhka in izmuzljiva.

Njegova ramena so bila med rdečimi

paradižniki Ves dan je kvaril rdečo

barvo s svojim hrbtom

Zvečer pride z vrčem rdečega vina

a mi ponudi paradižnikov sok

Obrnem kozarec na njegova kolena užaljena

Skloni se in oblizne mojo umazano krilo polito

z rdečim sokom in nekaj semeni sadov

Rdeče dal sem ti piti najboljše

lastno hrbtenico ki jo je ves dan

objemal peklensko vroč zrak

Kaj hočeš ženska kozarec soli

ali dan ko me ne boš več videla

s paradižnikovim sokom v roki

ki ti ga poklanjam kot sebe

(str. 59)

Najbrž bi bila res potrebna večja prizanesljivost. Ko se ji zazdi žitni klas tako lep, kot je njen moški, je lepota, ki jo vidi, potrditev njune ljubezni. Ne mara vloge, ki ji jo hoče dodeliti, saj vendar ni boginja lova, temveč je kratko malo zgrešljiva, ve pa, da ima rada metulje. Med žensko in moškim se poraja posebna dialektika: zdaj sta si blizu, zdaj se oddaljujeta drug od drugega, včasih se hočeta, drugič jima ni do tega. Skupaj sta in vendar tudi daleč vsaksebi, približujeta se in se oddaljujeta, nikakršne dokončnosti ni mogoče uresničiti. Karkoli je že bilo tisto, kar je pesnico bolelo, je zdaj vseeno premagano, saj skoznjo preseva svetloba, tako osvetljena si dopoveduje, da nikoli ne sme prenehati leteti. Tudi brez peruti se ji bo odslej to posrečilo, podobna bo ptici. Dvignila se bo navzgor, nekam visoko, kolikor je le mogoče, ne bo se predala, ne bo obupala. Ptica je simbol svobode in tisočerih možnosti v zraku.

Pesniška zbirka je napisana brez ločil, ohranjena je samo velika začetnica, zato je izpoved treba šele razbrati in morda povedanemu pripisati tudi nov pomen ter drugačno sporočilo od tistega, kakršno je imela v mislih avtorica. Pesnica ponuja nove izraze in prispodobe, na primer jaz, bolečinasta, zamenojci, vsenagledane in mimogledne oči, žalostnak …

Spremno besedo je napisal slovenski pesnik in pisatelj Ivan Cimerman. Zbirko ovrednoti za svojevrstno doživetje notranjih, razviharjenih, liričnih, igrivih in ljubezenskih potovanj. Mavrični odtenki bogate avtoričine duševnosti imajo značilnosti svetlobe in teme, stisk, dilem in razklanosti sodobne evropske ženske. Domiselno ter z bogato in iskrivo metaforiko se avtorica predaja naravi in se zgraža nad ekološko katastrofo podiranja dreves in gozdov ter odstranjevanja pljuč tega obolelega planeta. V stiski se opira na naravne danosti, narava je zanjo rešiteljica pred zlom. Ustvarjalkini filozofski miselni odtenki so raztreseni v nihanju razpoloženja. Prisrčna lirika Sonje Votolen vzbuja ljubezen do sveta, bivanja in življenja, sklene Cimerman.

Druga pesniška zbirka, Quando l’erba è giovane, Ko je trava mlada, se nekoliko razlikuje od zbirke Tudi brez peruti sem ptica. V njej ni več vseobsegajočega in skoraj absolutnega obupa, temveč pristno povezovanje z naravo in strnitev z njo postaneta pritrjevanje življenju. Pesnica doživlja menjavanje letnih časov, dotikajo se je pojavi v naravi, zdi se ji, da z njihovimi spremembami postaja drugačna tudi sama. Z naravo se želi poistovetiti, biti eno z njo, ugasniti kot človek, se občutiti kot dež, zrak, jutro, večer, oblak in tudi noč. Resigniranost se pojavi samo kdaj pa kdaj, občutenje narave dopolnjuje ljubezen do moškega. Pesnica bi rada imela metuljeva krila, zahoče se ji, da bi bila vsa polja njena. V pesniške podobe se vračata pesek in prah, pesniški sredstvi iz zbirke Na lepi postelji iz peska (najprej e-knjiga, nato knjižna izdaja). Pesek je v njej simboliziral sledi, ki se izbrišejo ali ostanejo, čas, brezčasnost in svobodo. Svoboda in svetloba tudi zdaj dobita poseben pomen. Sonja Votolen pravi, da nima meja, v njeni lasti sta svetloba in modrina, vsak dan je vsa svetla in modra, podobna brezmejno zgneteni vetrni mrščavici. Pesničino predajanje naravi in povezovanja z njo prežemata individualizem in subjektivizem. Omeniti velja, da pesnica zase uporabi tudi moški spol:

Bila sem razbojnik

ki je vetru ukradel nekaj trav

(str. 14)

Morebiti želi biti zgolj človek in lirski subjekt, ki se vedno znova potaplja v mogočnost in čudežnost narave in pozablja nase kot žensko. Dogajanje v naravi tudi personificira (Kadar so trave utrujene).

V dvojezični pesniški zbirki so omenjene Haloze – v njih je pesnica iskala pradih in dih. V eni izmed pesmi govori o otroštvu in ga v kratkih verzih nariše na mizi – upodobi ga kot koruzne žgance, klobučke na rumeni glavi, mamine roke in glineno skledo. Spominja se haloške prijaznosti in zavetja za drobna srca. Novost v pesmih je tudi smeh, zdaj glasen in tak, ki odzvanja, drugič samo nasmeh in usta, ki v jezi, razočaranju in žalosti niso obrnjena navzdol. Nekaj sledi žalosti je sicer ostalo, vendar je obvladana in implicitna. Pravi, da včasih namesto besed sicer izbere žalost, naravnost pa govori o ljubezni:

Prijateljujem s teboj in te imam rada

Te imam rada drugače kot kateregakoli

drugega človeka

Ker ti mi s prsti brišeš prah s pogleda

Ker ti mi s prsti piješ potok pod očmi

Ker ti nastalo sol mojih rek

poneseš na blazinice dlani

tvojih rok in mojih rok

Potlej ko si stisneva dlani ob odhodu

se najine brazde prečkajo in se imajo

rade čisto neverjetno drugače

Saj te imam rada zelo drugače

(str. 30)

Čeprav je drugače, je tudi preprosto in nekako varno; moške roke so lahko zavetje in tolažba, sploh v trenutkih, ko se pesnici dozdeva, da je svet še zaklenjen. Po vsej verjetnosti med žensko in moškim ni vse samo rožnato, slišati je očitek, da sta živela preveč sinhronizirano, ženska je s svojo otročjo odraslostjo baje premalo neumna za minevanje, toda posrečilo se jima bo, da bosta postala žarka, ki zmoreta pretentati noč.

Obstajata jaz oziroma pesnica in tisto, kar je zunaj nje, narava in kozmos, s katerima se včasih zliva, drugič je eno s svojo samoto. Časa ima prav toliko, kolikor se ga želi polastiti. Posebno simboliko pripiše podplatom, s katerimi se dotika zemlje ali pa noge povleče podse in se skrči v hrepenenju, nemiru in pričakovanju.

Kot tista

nazebla bilka

Brez boja

in želje po soncu

Z meglo sprijaznjena

tavam

(str. 56)

Čeprav je v sebi zelo sama in glasno hlipa, je v tem hipu tudi majhna in močna. Združitev majhnosti in moči je nekaj posebnega. Ne pusti se upogniti in zlomiti, tudi stikov z ljudmi se ji še zahoče. Hodi od človeka do človeka po kakšno, kot pravi, dušno besedo, in noče steklene ponarejenosti. Pot do ljudi ni lahka, tako težko jih je srečati, tiste prave, ki imajo tople roke in blagodejen dotik, toda vztrajanju je treba podeljevati smisel.

Spremno besedo je prispeval literarni teoretik in pesnik David Bedrač. S poezijo Sonje Votolen se je srečal pred približno dvajsetimi leti v ptujskem Narodnem domu. Ob spremljanju njene poezije je dojel, da je pisanje veliko več kot zgolj »terapevtsko« metanje verzov na papir, pisanje je tudi odgovorno dejanje, ki zahteva veliko časa, premisleka, branja in študija. Zaradi spoznanj in pesničinega vpliva nase na ustvarjalnem začetku jo imenuje »pesniška mati«. Zdaj že vrsto let tako ali drugače sodelujeta. Oba imata pomemben položaj v slovenski poeziji, Bedrač je tudi vidni teoretik in doktor literarnih ved. Telo poezije Sonje Votolen se mu kaže kot izmuzljivo in naoljeno s posebno magijo, zaradi katere zdrsne v drugo dimenzijo, in tedaj se mu zazdi, da teoretični opis skoraj ni mogoč, saj teorija nekako odpove, ostane pa le golo občutenje, ki je po Bedračevem mnenju največkrat osrednji, če ne celo edini temeljni pogoj za branje poezije. Pesniške figure so izčiščene, miselni prehodi so zasnovani premeteno, sinestetična občutja so poglobljena in včasih segajo celo onkraj magičnih zaznav. Pesniška zbirka spaja dva jezikovna svetova, ki nočeta imeti meja. »Vsaj v poeziji ne! Kajti Sonja in njena poezija sta odlični ambasadorki univerzalne ideje, da je meja pravzaprav toliko, kolikor si jih sami zamislimo in naredimo.« (str. 8) K temu lahko dodamo, da je k premagovanju teh meja z nadvse kakovostnim prevodom prispevala vedno vrhunska prevajalka, publicistka in pesnica Jolka Milič.

Marija Švajncer