Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga 2020
Da vidimo, če sem prav zastopil: idejno je tole knjižico zasnovala Huiqin Wang, tekst je nato napisal Milan Dekleva, nakar je Wang zadevo prestavila v kitajščino in jo ilustrirala skupaj z Luko Semetom. Nastala je dvojezična slikanica, ki preleti življenje velike popotnice Alme Karlin, obenem pa dobimo še slikovni uvid v pomembnejša poglavja njenega življenja.
Če bi zapisali v globalnem jeziku: Alma didn’t take any shit from anybody. Zaroka z bogatim Kitajcem se je razdrla, jeziki so se na njenem spisku novih osvojitev nizali kot biseri na verižici, če bi imela app, bi lahko sproti klikala, kod vse je hodila … Koga vse spoznala … in kaj vse napisala. Nedvomno ženska, ki je bila za tiste čase ultra nekonvencionalna – in še dobro, it’s not a man’s world, če se spet zatečemo v globalizem. Niti pomotoma. Svet je naš in vsi imamo enake pravice do raziskovanja in življenja po svojem, čeprav nas družba sili v norme, “vrednote” in kalupe. Almina velika pot je bila njena življenjska pot, ne zgolj s tistim vlakom iz Celja ali kako že, ne zgolj ljubezen do kitajskega gospoda, ki se ni izšla, in ne zgolj leemarvinovsko vandranje pod vandrajočo zvezdo. Alma Karlin je bila zlasti pisateljica, ki je ubrala pot, nasprotno tisti, ki jo je ubiral Karl May: bila je vsepovsod, izkusila je marsikaj, bila je legitimna. S tem ne pravimo, da Mayeve knjige niso dobre, niso pa legitimne na tak način. Pisanje je bilo tisto, ki je Almo Karlin najbolj zanimalo, ki jo je tudi definiralo. Popotovanja: seveda. A pisanje: nadvse. Kamor sodi tudi radovednost, kajpak. Če nisi radoveden, si bolj dolgočasen pisec. Takih imamo žal veliko in veliko jih je popularnih, izdajajo pri velikih založbah in dobro živijo. Kaj hočemo. Alma Karlin ni bila nikoli dolgočasna.
Tiste, ki še niste videli Celja, ilustracije popeljejo med drugim v tiste dele mesta, ki so najbolj definirali njeno zgodbo: Pečovnik. Kolodvor. In današnja ploščad pred njim z njenim kipom, ki prihaja. In potem spet odide. In spet pride. Obe dotični ilustraciji sta odlični, bralec se kar znajde z njo v Celju. Znajde se tudi na drugih poteh in ob minimalističnem tekstu Milana Dekleve dobi hiter vpogled v njen kurikulum, da ga potem zgrabi … hja, radovednost in gre brskat naprej. In otroci, ne bojte se zmaja na naslovnici! Alma ga obvladuje. In sploh – to je popotniški zmaj, njeno znamenje, ki vas ne bo obruhalo z ognjem.
Vsaj ne še takoj, ha ha ha ha ha ha!