Piše: Matej Krajnc

Založba Pivec 2020, spremna beseda: Tonja Jelen

Ko sem se dogovarjal za pisanje o Perovićevi novi zbirki, sem mislil, da večjih težav s pisanjem ne bo: pesnika poznam že dolgo, njegovo poetiko tudi, do neke mere njegov svet in življenje, ki ga v veliki meri opredeljuje tudi prevajanje iz nekoč bratskih jezikov (in vanje), dandanes spet vedno bolj bližnjih in domačih. A potem sem se čez dva meseca in več zalotil, da še vedno strmim v platnice in tuhtam, kako naj se lotim pesmi, ki so med njimi, in sem jih do takrat seveda že večkrat prebral. Pesmi vsakdana, izgube, minljivosti (če že iščemo ključne besede), a hkrati življenjske moči, ki jih hrani in drži dodobra nad gladino »konfesionalnega« pisanja ali splošnominljivostnih pesmi, ki so tako zelo v navadi in ustroju naše pesniške mentalitete. Nato mi je postalo jasno, kakšen bi lahko bil eden od aspektov, s katerim bi se dalo začeti: pesnik ga je sam nakazal že z naslovom, pa tudi z verzi, ki so objavljeni na zadnjih platnicah in govorijo iz tišine: »trstike še vedno mojstrijo šuštenje / v pokrajini gnezdijo / daljave davnin (…) volja se utaplja v ganjenosti, / v žaru smrti in brstenja, zbranega / v nebesedi (ta trenutek jo naplavlja / na tvoj jezik)«. Nehote sem se znašel v panonski ravnini Zvonka Bogdana, čike Zmaja in Đorđeta Balaševića. Skoz »daljave davnin« sem videl lepo svečenikovo hčer, »kroz trske i šaš«, videl sem jesen, ki prihaja iz Zmajeve pesmi, par, ki se skoz sneg vozi po Somborju Zvonka Bogdana … Ta na videz nepomembna projekcija v panonski šanson je bila nujna, da sem se lahko lotil teh pesmi tudi z vidika »recenzenta«, ali, ker te besede ne maram preveč, še manj »kritik«, recimo raje »zapisovalca o …«. Potem sem ugotovil tudi, da me na pisanje o pričujoči knjigi veže še dodatna osebna odgovornost, ki ni nujno skladna s strokovno in tako naprej. »Mojstrenje šuštenja« je odmevalo tudi pozneje, ko sem zbirko še enkrat bral skoz bolj sovje oči, da bi se prepričal, ali nisem česa izpustil. In v časih, ki so glasni in agresivni, je »mojstrenje šuštenja« vrednota, ki nam jo predoča pričujoča poezija. Bodisi na osebni ali splošni ravni. Ne glede na minevanje, vzgibanje ali nihanje. Pesmi pa nagovarjajo s silno pesniško močjo in bralec (pa tudi pesnik, seveda) si zasluži, da se vanje poglobi brez odvečnih napotkov.