Piše: Matej Krajnc

Reprise 2020

Glasbena zgodovina je polna “izgubljenih albumov” in Neil Young jih ima “na vesti” kar nekaj. Tale je med najbolj proslulimi, iziti bi moral ravno v času, ko je bil Youngov profil sedemdesetih na vrhuncu. Za sabo je imel nekaj uspešnih solističnih plošč, med njimi megauspeh s Harvest (1972), ki ga je ustoličila kot akustičnega baladerja in ga skoraj tipizirala, če ne bi zaradi album, kot je denimo Everybody Knows This Is Nowhere (1970) vedeli, da Neil Young nikakor ni James Taylor ali kak drug zahodnoobalni baladerski trubadur. Tudi sam ni nikakor pristal na take oznake. Albumi so prihajali redno, zgodile so se tudi rošade, ko ta album ni izšel, izšel pa je tisti drug in tako naprej. Ko je Young snemal pričujočo ploščo, je imel za sabo album On The Beach (1974), zelo spoštovano delo in eno njegovih ključnih iz tistega obdobja. Nato je posnel Homegrown, ga dal v predal in izdal Tonight’s The Night (izid 1975), ki je bil do takrat ravno tako v predalu, ker je sodil nekaj let nazaj (1973). Homegrown je tako postal “fantomski album”, tisto, kar je umanjkalo med On The Beach in ploščo Zuma, pesmi pa so se pojavljale na drugih izdajah, denimo na American Stars ‘n’ Bars (1977).

Young je v sklopu velikega projekta Archives, kjer ima pristaš dobre glasbe za mesečno, polletno ali letno naročnino na voljo vse iz njegovega arzenala, tudi marsikaj uradno še neobelodanjenega, končno pomislil tudi na Homegrown. Ploščo je pripravil za izdajo na dan ploščarn v aprilu, a korona (ali tisto, za kar denarniki hočejo, da mislimo, da je korona) je izid prestavila na 19. junij. V ZDA še niso iz najhujšega, vendar Young le ni želel čakati tako dolgo, v ognju ima zagotovo že druge stvari. Pesmi, kot so Star Of Betlehem, Little Wing in Homegrown lahko torej končno slišite v izvirnem konceptualnem okolju, kakor si jih je Young zamislil ob nastanku. S tem ne trdimo, da je že omenjena plošča American Stars ‘n’ Bars kak na silo sestavljen hibrid, a ko poslušamo nekatere od teh pesmi, se nam zdi, da bolj zadihajo, da je izvirno okolje zanje bolj organsko, četudi ga poprej uradno nismo poznali. Tako poslušalstvo kot stroka sta album sprejela z odprtimi rokami, kar se ponavadi zgodi, ko Young “vrne” svoje poprej “prestavljene” pesmi v izvirna naročja (Hitchhiker …).

Album Homegrown s svojo zvočno podobo zvečine dopolnjuje Youngove akustične plošče, tiste, ki naj bi ga tipizirale kot folkieja, a so s svojo vsebino kljub temu vselej nadgrajevale to stereotipno podobo (ker se je med drugim nadvse rad poigral tudi z električno kitaro, kar se zgodi tudi tukaj). Sam Young je album opredelil kot “manjkajoči člen med albumi Harvest, Comes A Time, Old Ways in Harvest Moon”, kar so vsi njegovi znani akustični albumi, Old Ways denimo v neposredni nashvillski obleki; ta je ob izidu leta 1985 dvigala obrvi. Arhivi so zdaj še nekoliko bolj dopolnjeni, album je zvočno izredno čist in jasen, jasno pa je tudi, že dolgo, da Neil Young nikoli ni mogel pripadati nobeni glasbeni kliki, ne akustični ne rockerski ne grungeovski, čeprav je bil vse to, a na način, ki je vedno presegal kliše teh označb. Tudi pričujoča plošča, ki jo bomo z veseljem večkrat poslušali in tuhtali o glasbenozgodovinskih konotacijah, ni nikakršen folkovski album. Tu je treba vselej biti previden. Poslušajte denimo Vacancy.