»Tri resničnosti«

piše: Milan Novak

Skoraj pravljično začinjeno, skrivnostno ovito v slikovito metaforičnost. Pesmi, ki s preprosto in zračno strukturo obljubljajo brezbrižno branje. A spretno spletene podobe so marionete, ki se premaknejo le takrat, ko bralec najde vse niti. To pa ni preprosto.

Sara Špelec zagonetno skriva kar je očem najbolj vidno. Dotakne se mnogih otroških zgodb, a le z aluzijo nanje. Tisto, kar je pri tem pomembnega, bralec mora vedeti že prej. Zgodbe mora torej poznati. Sicer izgubi še eno od tistih prepotrebnih niti. S tem v zvezi omenjam pesem PESNIK, ki jo avtorica posveča preminulemu Admiralu Mahiću. Niti, ki povezujejo pesem in pesnika, so nevidne. Vidijo jih lahko le tisti, ki so pesnika res poznali. Čmrlji … se valijo … Barbarino … tobačna polja … Neretva … in »Gdje si, genije«, priljubljeni Mahićev pozdrav, ko je loza že vrtoglavo brizgala po žilah. Resnično, kdor ga ni poznal, preprosto obrne list in bere naprej, ne glede na posvetila pri koncu knjige, s katerimi avtorica do neke mere uspe zbistriti pogled. Tisti drugi pa še dolgo postanemo na tej sedemindvajseti strani in se prepuščamo spominom.

Nekatere misli so izražene dokaj drzno in pomenljivo. Na prvi pogled pravljično je pozornemu in vztrajnemu v strast. Zdi se, da je to avtoričin skrivnostni podpis. Pesmi GRAMOFONSKA PLOŠČA in TORTA  sta v tem smislu posebej žgečkljivi:

Neke noči

te obišče princ

iz tuje dežele.

 

Predre ti

deviško kožico

 

in te prestreli

z Amorjevo puščico,

 

da zaprasketaš od ugodja.

…

(GRAMOFONSKA PLOŠČA, str.53)

 

Sara Špelec igra igro življenja kot bi bila zgolj igra. Če nas je v poglavjih PRIHOD in DEVETA DEŽELA vodila po pravljičnih labirintih, pa je v POT DOMOV igro osvetlila (spet nepričakovano) še z lučmi zahvale. Predvsem gre za poklone in zapise čudenja, za trezne zapise o čustvih, ki jih v njej izzovejo sladka ali trpka doživetja. Sem umesti tudi VISOKO PESEM, hommage svoji državi. Moram poudariti, spoštljivo in ponosno podoživljanje Slovenije.

Poleg izjemne poezije pa je v tem izidu iz leta 2020, v založbi Ljudskega muzeja iz Rogaške Slatine in KunstHaus produkcije, treba poudariti opremo knjige. Fotografije Mladena Teofilovića se smiselno dopolnjujejo s poezijo, Simona Kmetič (Studio Corner) pa je z mnogimi intervencijami v obliko besedila in z dodatnimi elementi ustvarila magično razgibanost med črnim, belim in rdečim svetom.

ZALJUBLJENKA = ZALJUBLJENICA je dvojezična izdaja, v srbski jezik sta pesmi prevedla Maja Mandić in Darko Špelec.

Brez dvoma, pesniška zbirka, ki se »kot pečat odtisne na svoje nebo.« (TORTA, str. 55)