1. Letos se vse vrti okoli koronavirusa. Tvoja literarna angažiranost na spletu je tudi splet teh okoliščin, kajne?
Letošnje leto je glede marsičesa predvsem povsem normalno leto na verižici naših življenj. Tako, kot nas je leta 2009 doletela ekonomska kriza, oz. nas ni doletela, tako je med nas pljusknil koronavirus, oz. bolje rečeno koronahisterija. Gre predvsem, v obeh primerih, za prenapihnjen balon, ki se ga je moralo pripeljati med nas. Zakaj zdaj, naj ostane v odgovor tistim, ki imajo dejansko moč. Kdo, prav tako.
Sam sem doživel korono v več delih. Prvič v tednu, ko so se po priporočilih že zapirale kulturne institucije, torej, od 9. do 13. marca. To je bil teden, v začetku katerega sem bil polno vprežen z raznimi nalogami, ko sem kot običajno norel z ene točke mesta na drugo. Prvi trenutek notranje tesnobe sem doživel v sredo, ko je bilo že opazno manj ljudi na ulicah ob sicer konicah dneva. Nato sem naslednji dan ostal doma. In tako do ponedeljka, 16. marca, ki se bo vpisal v našo zgodovino kot dan preloma ali bolje rečeno, poloma. Šel sem v službo, prvič pod posebnimi pogoji. To je bil prvi dan, ko se je pri nas ustavilo vse. Zaprte so bile vse trgovine, razen nujnih, živilskih, vsi lokali, vse kulturne ustanove, vse, vse. Ulice so osamele, po njih ni bilo več vrveža, ni razgrajalo na stotine otrok, nihče ni muziciral po kotičkih mesta, nobenega smeha več ob nabrežjih mesta.
Ne virus, naša družba in poteze na novo, samo ustoličene vlade sta me presenetila in prizadela. Ohromila. Me izvzela iz lastnega ustroja, vsakodnevnega pogona.
Zjebala me je narava premierja te države, da v vsakem trenutku in v vsaki stvari najdeš sovražnika, najdeš povod za izrednost, uvedeš vojno stanje.
In pri nas smo imeli vojno stanje. Mesto Ljubljana je bilo izpraznjeno utripa in shirano toka svojega ožilja. Klecnilo je v samost. Žival mesta je hrznila in se zvalila na bok.
Znašel sem se v maketi. Kjer ni nikogar, ki bi se zmogel premikati in ki bi zmogel živosti. Znašel sem se v osamitvi, ki je nihče od nas ni želel. Niti pričakoval. V osamitvi, na katero se nihče od nas ni znal in mogel pripraviti.
Ker sem že v prvih nekaj dneh ugotovil, kam vlada moli svoje kremplje, sem se odločil, da na svetovni dan poezija, 21. marca, pričnem brati poezijo in da jo bom prebiral, dokler ne bo vlada odstopila. Sicer sem jo vmes malo zapostavljal, nisem in tudi ne bom prebiral poezije prav vsak dan, vendar to še vedno počnem. In glede na to, da videi, v katerih dolgočasen Koban bere poezijo, dosegajo okoli 120, tudi do 500 ogledov, imam občutek, da nekaj delam prav.
2. Vsekakor delaš prav in absolutno nisi nadležen. Kako se kot literarni vloger lotiš branja? Ker spremljam tvoje branje in komentarje, najpogosteje gre kar ad hoc? Je to novi način literarnega novinarstva in literarne kritike? Bi ga označil tako?
Na to vprašanje bom odgovoril v več delih, se mi zdi, da je samo vprašanje sestavljeno iz več, med seboj neodvisnih podvprašanj …
Morebiti je takšen videz, vendar se, vsaj od začetka, svojih branj nisem nikoli loteval kar tako, brez veze. Od začetka sem si naredil neko grobo skico priljubljenosti pesniških knjig in jih po tem ključu bral. Torej, po neki notranji priljubljenosti zbirk in avtoric ali avtorjev. Želel sem tudi, ker so bile knjižnice zaprte, da ljudje od prebranega odnesejo čim več. Zato sem bral kolofone knjig, da bi si lahko bralke in bralci kasneje, ko bi se knjižnice odprle, sposodile ali sposodili predstavljene zbirke in jih natančneje prebirale oz. prebirali.
Se že vnaprej opravičujem, vendar ne bom zdržal biti korekten in v intervjuju venomer spominjati na ženski moški spol. Od zdaj naprej bom pisal kot se mi bo pač zapisalo. Vedite le, da nobenega spola ne podcenjujem ali izključujem.
Torej, branje nikoli ni bilo ad hoc. In tudi ne bo. Kajti, sedaj sem se spomnil novega načina branja. Torej, založbe mi pošiljajo sveže pesniške knjige, direktno iz tiskarne, po pošti. Sam pred kamero odprem ovojnico in berem to, kar prvič ozrem sam in kar ozrejo moje gledalke. Skupaj z občinstvom rijem in se potapljam v pesmi. In to je dbest občutek. Direktno komentiram pesmi, predvsem s svojimi čustvi, s popolnoma organskimi impluzi. Seveda pri komentiranju uporabljam vse moje znanje, ki pa ni uradno, učeno, temveč je nabrano iz vseh možnih koncev in krajev. Večkrat poudarjam, da sem edukativni pankrt.
Sicer v svojih prebiranjih v živo ne zasledim ničesar novinarskega. Kar je mogoče dobro. Ali pa ne, ne vem … Za kaj takšnega so odgovorni ali poklicani drugi in veseli me, Tonja, da si v mojih nakladanjih prepoznala novinarstvo, pa čeprav le kanec njega.
Kar se pa tiče kritike, se strinjam, gre za malce drugačen kritičen vpogled v same knjige, ki pa spet, to moram zapisati, ne izhaja iz ur in ur študiranja, ampak sem vse skupaj nabral po travnikih lastnih izkušenj in obsesije do branja poezije.
Lahko bi rekel oz. lahko natipkam, da sem kronični bolnik – poetetik.
3. Zanimiva diagnoza. Imaš pa neposreden dostop do drugih pesmi v knjigah, ki te spomnijo med branji. Kaj pa javne predstavitve knjig in oglasi; kakšen je tvoj pogled in odnos do njih? Ti denimo pošiljajo knjige, da jih »oglašuješ«?
Moja branja v prvo so na neki način predstavljanja pesniških knjig in s tem prodiram, hočeš nočeš, v polje oglaševanja. Vendar mi še nihče ni poslal knjige z namenom, da naj bi mu s svojim branjem pomagal k boljši prodaji. Za kaj takšnega bi moral imeti pet, sedem tisoč ogledov, da bi se veliki močni fantje uredniki želeli zateči k meni in mojim branjem. Vendar potem branja za takšne založbe ne bi bila več brezplačna. Potem bi računal 350 evrov bruto na uro in pol branja.
4. Za tabo in vami je dogodek Svetovni dan poezije, ki je zdaj le potekal v živo. Kako je bilo in vsa pohvala, da se niste vdali in prvotno
marčevski dogodek vseeno izpeljali?
Z ekipo smo lansko leto, novembra, pričeli s pripravami za letošnji Svetovni dan poezije, ki bi moral biti 21. 3., nato smo ga prestavili na 23. 5. in končno na 22. 8., ko smo ga lahko dejansko izpeljali. Mene osebno je bilo sicer strah, da avgusta ne bomo mogli doseči zadovoljivo število nastopajočih zaradi vseh teh mogočih in nemogočih dopustov poleti. Vendar se je izšlo. Verjetno tudi zato, ker smo skrajšali branje s štiriindvajset na dvanajst ur. Pesnice in pesniki so nastopali na štirih prizoriščih in povsod je branje spremljalo veliko število obiskovalcev. Celo na Metelkovi, kjer je bilo krepkih 30 ali več stopinj, tam smo nastopali sredi dneva, je bilo okoli 30 ljudi, ki so absorbirali poezijo. Glede na realna pričakovanja okoli tega koronjanja, lahko skoraj zagotovo zatrdim, da bomo svetovni dan poezije 2021 v celoti izpeljali ponovno kasneje, morebiti okoli desetega septembra. Branje se bo raztegnilo na dva dneva po dvanajst ur in na vsaj osem lokacij. Bistvo tega dneva je praznovati poezijo, da se prebirajo pesmi, avtorske in tiste, ki so nam všeč in so jih napisali drugi. In nikakor ni nujno, da si pesnik, če želiš nastopiti in v živo prebirati poezijo. Lahko si kuhar, natakar, pilotka, rudar, šivilja ali predsednica države …
5. Kako bi primerjal živi, pristni stik s spletnim? Navsezadnje so priljubljene Mlade rime, ki si jih nekdaj soustvarjal z Veroniko Dintinjana, bile so in so še dobro obiskane, šlo je za neposredne odzive …
Živega in spletnega ustvarjanja dogodkov se ne da, ne more in ne sme primerjati. Splet je med nami praktično že tri dekade, pa smo se sedaj na veliko vrgli v organiziranje internetnih dogodkov. Zakaj? Ker smo oz. so bili ljudje v to prisiljeni in ker je tako najlažje. Mlade rime so bile že same po sebi živi dogodek, takšnega branja ne moreš ustvarjati po netu. Je nesmiselno početje. Na sredini prostora je bil majhen oder, okoli njega stoli, ljudje so bili od nastopajočih oddaljeni 30 centimetrov, največ dva, tri metre. Nekaj posebnega je, ko v živo slišiš prvo branje neke nove pesmi ali celo pesničino ali pesnikovo prvo branje v življenju. Ti na kameri ne moreš poustvariti drhtenja, treme, tresenja kolen, švicanja, nerodnosti, prestopicanja in na koncu tistega, uf, konec je. Vse to so substance ljubljenja. In na srečo se nam še ni treba ljubiti doma, s hologrami. Tako se tudi nikoli ne bomo mogli ljubiti s poezijo doma, v svojih sobah. Drugače je. Potrebno je bilo, je in bo iti ven, med ljudi.
Podobno je pri Ignoru, pri neformalni umetniški zadrugi, ki jo s svojo super ekipo vodim. Nastali smo na odru Gromke, na tistih ošlesanih deskah, ko je bilo 10, 15 ljudi v občinstvu, sedaj imamo, po štirih letih, 50, 70, tudi do 120 obiskovalcev. No, poleti jih je bilo res veliko, po celotnem Trgu izgube zgodovinskega spomina (AKC Metelkova mesto), ko smo bili pod milim nebom. Vsakega gledalca posebej smo morali prepričati, da je prišel in ostal, in darilo je, ko vedno znova prihaja na nove Ignore. In takšnega stika ne moreš vzpostaviti po netu.
Ignor je odvisen od svojih nastopajočih in od svojih obiskovalk, prijateljic poezije, giba, glasbe, zvočne improvizacije, videa, performansa …
Zato sam ne morem in ne bom pristal na nobeno novo normalnost.
Zagamano in vztrajno bom čakal na prihod stare nove normalnosti in pika
6. Kakšen pa je Ignor? Ti nastopajoči/-e so danes »odrasli/-e«, ki so prej nastopali tudi na Mladih rimah in Prebrancu? Kako dolgo poteka in kako je s samo izvedbo to leto?
Ignor je popolnoma drugačna zgodba. Gre za neformalno umetniško zadrugo, kjer smo skupaj umetnice in umetniki iz različnih polj ustvarjanja, od poezije, preko glasbe, giba, performansa in oblikovanja. Potencialne nastopajoče najprej na sestankih predlagamo, pokažemo njihova dela in potem jih, če se družno zanje odločimo, povabi na naslednji Ignor. Torej, na Ignor ne more kar vsakdo, kot pri Mladih rimah. Je pa res, da veliko pesnic in pesnikov, ki so nastopali na Mladih rimah, povabimo tudi na Ignor.
Ignor imamo sicer vsak mesec. Edini pravi pogoj za Ignor je, da se nova izvedba ne ponavlja s predhodno. Torej, po sami vsebinski konstrukciji noben Ignor ni drugemu enak. Letos so odpadli trije, marčevski, aprilski in majski, smo pa poleg junijskega izvedli Ignore še v obeh osrednjih poletnih mesecih, gostovali smo tudi na Vrhniki in zdaj še bomo v Kranju in Kopru, poleg septembrske Ignorofonije (Ignor v sodelovanju z dolgoletno serijaklo drugačne kvalitetne godbe, Defonijo) konec oktobra sledi festival in tako kot prejšnji trije, bo tudi letošnji obsegal tri dni in okoli trideset različnih točk.
Zoprni smo, klopi smo. Zajedli smo se v družbeno kulturno telo in se zlepa ne bomo pustili odstraniti. 🙂
7. In prav je tako, da ste. Leta 2016 si po strokovnem mnenju strokovne žirije Pesniškega turnirja postal vitez poezije. Kaj kmalu bo zunaj tvoja nova pesniška zbirka. Lahko zaupaš kaj več?
Zunaj ne bo ena pesniška zbirka, ampak dve. Verjetno bo končno v nekaj dneh iz tiskarne prišla moje peta knjiga Klastrfak, ki sem jo ustvaril skupaj z grafično oblikovalko in viđejko, Anjo Romih ter z mariborskih zvočnim eksperimentatorjem, Klemenom Šalijem. Morebiti ne gre toliko za pesniško knjigo kot za knjigo čustvenih grafitov, pri čemer so listi papirja stene zanje. Gre nekako za slikanico za odrasle.
To je moja doslej najbolj kritična in predvsem brezkompromisna knjiga. Verze je grafično nadgradila Anja, ki je ne bom tukaj vsepovprek hvalil, ker mi gredo takšna hvalisanja na kurac. Svoje delo je opravila tako, da so šle meni dlake pokonci in nasmeh navzgor, ko sem zagledal poskusni odtis.
Sedaj nas čaka predstavljanje te knjige. Seveda jo bom zainteresirani javnosti pošiljal tudi po pošti, ker pojma nimam, kakšne vse omejitve nam bo oblast prihranila za koronakolekcijo jesen/zima 2020/2021.
No, in ob koncu leta bo izšla še druga moja knjiga letos, in sicer izbor iz dveh neobjavljenih in štirih objavljenih knjig ter kupi in kupi pesmi, ki niso našle prostora v knjigah in ki so bile morebiti le enkrat revijalno objavljene ali zgolj samo brane v živo.
Mislil sem, da bi knjigi dal ime Hobotnica, pa je ravnokar izšla neka knjiga z istim naslovom, tako da se sedaj nagibam k imenu Mehanizem alge.
8. Nenehno si vpleten v različne projekte. Je pričakovati kaj svežega?
Seveda. Naslednje leto z bendom nevemnevem praznujemo deseto obletnico delovanja. Če ne bomo naredili novega albuma, pa bomo vsaj prepredli državo in njeno okolico. Vsaj enkrat.
Uredil in sam bom izdal knjižico Nemoj da se plašiš, gre za pesem, ki sem jo v afektu napisal na 108 razglednic in jih poslal naokoli tistim, ki so si zaželeli delčke pesmi. To je bil moj projekt v pisateljski rezidenci v Beogradu, kamor sem prispel v okviru mednarodnega projekta Odisejevo zatočišče. Z Miho Mauričem kaniva izdati petindvajset pesmi, ki sva jih napisala ločeno, pa naknadno združila. Njihova značilnost je, da se vse besede začnejo na isto črko, recimo, n a, po potem na b in tako prav do konca, do ž-ja. Namen imam tudi izdati knjigo v enem samem izvodu, delovni naslov je Edina, enkrat do maja bo ta majhen projekt realiziran. Več bom povedal, ko bo za to dozorel čas.
9. Kako bi povzel založništvo s področja poezije, odkar si začel ustvarjati in organizirati dogodke? Kako je s projektom Mala Ignorirana Knjiga?
Najprej odgovorim na drugi del vprašanja … Mala Ignorirana Knjiga je postala del festivala Ignor, kjer vsako leto izide okoli deset drobnih knjižic.
Veliki močni fantje so že vsaj pred petnajstimi, če ne več leti dejali in se trkali po prsih, da v Sloveniji za več kot tri ali štiri založbe ni prostora in da bomo vse to videli in doživeli s časom. Vmes se je marsikdo zelo potrudil tudi veliki močni fantje, da se je prisilio lepo število založb k zaprtju, da se jih je uničilo ali pa da so se založniki zaradi nemogočih razmer preprosto umaknili. Stanje je precej bedno, ampak sam ne mislim obupati. Nikakor. Eni imajo denar, drugi imamo slo. Sam s prijatelji ustanavljam majhno založbo, katere glavna naloga bo izdajati izvirno domačo in prevodno poezijo, kasneje tudi prozo … Poezija je totalno potisnjena na obrobje, margino. Lahko bi rekel, da se nekateri, če sem sarkastičen, v našem literarnem polju trudijo, da bi iz poezije, prvovrstnega masla literature naredili poceni margarino, ki je nihče ne bo niti v sanjah jedel, ker maši žile. In takšni, ki počnejo to, da odrivajo poezijo čez rob obstoja, so ali pa naj bi bili pesniki?!?! Resno?
Sam sem sicer prepričan, da prostor za poezijo v našem literarnem polju je in da bo obstal. Se je pa treba venomer boriti. Ne za proste police v Konzorciju. Konzorcij in veliko ostalih knjigarn so pogrebni zavodi za knjige, njihove krste. Tam se nihče več ne zavzame za knjige poezije. Prideš v trgovino, rečejo ti Dober dan, pa še to večkrat komaj slišno in potem si prepuščen samemu sebi. Nobenemu se ne da več ukvarjati s kupcem in knjigami. Kako bo potem kaj prodanega? Kako? Nikakor. Odkar se je v Konzorciju upokojila Majda Kne, vsem tam visi dol za poezijo. Med sabo se glasno pogovarjajo, kričijo z oddelka na oddelek, kdo je kaj malical danes in kdaj gre v vrtec po otroka. Takšnih knjigarn ne potrebujemo. Za takšnimi knjigarnarji mi tudi ni žal, če gredo sedaj na cesto. Imajo čudovit poklic, ki pa ga posiljujejo s svojimi osebnimi, intimnimi banalnostmi, ki ne spadajo v njihov delovni čas.
Zato bojkotiram skoraj vse knjigarne, razen Sanj ne. Tam so prispeli novi, prijaznejši ljudje. Upam, da jih bo vodstvo znalo zadržati.
Da, založništvo je in bo obstalo, vendar bo treba iti na iskanje kupca po kupca, vsak posameznik šteje. In pa, seveda, prijazna cena. Če ne gre drugače, naj pač literati vsaj za nekaj časa poprimejo za kakšno drugo delo. Jaz od dvajsetega leta delam na RTV Slovenija kot montažer. To pomeni pet dni v tednu, po osem, devet ur. To pomeni, da moram čas za poezijo najti pred ali po službi. Jebi ga. Ampak zato pa bom tudi nekaj evrov, ki mi bodo morebiti ostali od plače, namenil za založbo. Da bomo izdajali dobre, zajebane knjige.
Poezija je nujna. Brez pač.