Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga, 2020
France Bevk je bil v zavesti moje generacije trdno zasidran kot eden največjih pisateljev – napisal je gomilo knjig in na njegova dela za mladino smo tripali tako pri domačem branju kot pri bralni znački. Tatič, Pestrna, Lukec in njegov škorec, Črni bratje, Učiteljica Breda, Mali upornik … Odraščali smo z njegovimi zgodbami o pratizanih/kah in uporu, pa tudi z domačijskimi povestmi, ki so bile vedno zanimivo napisane. Nekako smo še razumeli življenje iz drugih časov, pestrn, dnin … Dandanes je nekolikanj drugače, v času brezžičnih povezav in multiopravilnih naprav dojemanje preteklosti izginja. Zaradi političnih manipulacij izginja tudi dojemanje narodnoosvobodilnega boja, zdaj demoniziranega v imenu “novih resnic”, kjer se častijo kvizlingi, heroji pa se morajo umikati v ozadje in izginiti. Zato se v dandanašnjih časih zdijo Bevkova “uporniška” dela spet nadvse pomembna, Čedermacev in čedermacev je vse manj, pa nanje velja vedno znova opozarjati.
Ob predstavitvi pričujoče monografije so na vrtu Lily Novy v Ljubljani avtorice in avtorji prispevkov razmišljali prav o sodobni recepciji (in percepciji) Bevkovih del, hkrati pa opozorili na odsotnost Bevkove literature v dandanašnjih učnih načrtih in v literarni zgodovini/teoriji. Šolstvo in stroka sta Bevka “odstavila”, in ker sem z stroke tudi sam, posledično spremljam, kaj se dogaja, pa lahko paberkujem, da je en razlog čisto političen in splošnodružben: avtorice in avtorje domačijske in uporniške proze se je po osamosvojitvi kategorično črtalo. Ko smo se začeli sramovati socializma, smo se začeli odmikati tudi od njegovih avtorjev. Drugi razlog ima bržčas opraviti z že zgoraj omenjenim dojemanjem starih časov – mladina, vzgojena v instantnosti, nima več konteksta za razumevanje te literature, šole pa jim tega konteksta ne ponudijo ali ne znajo ponuditi, kot imajo težavo tudi z bralno kulturo nasploh, kjer tiči sopotni kleč tega problema. Pestrna kot taka dandanes res težko nagovori osemletnika, bi ga pa lahko preko konteksta socialne note, podobno je denimo s Seliškarjevim Rudijem, ki bi lahko spregovoril kot literarni primer e/imigracije, ki je danes nadvse aktualna. In tako naprej. A iz šol slišim, da je Bevk za otroke zdaj “prekompleksen”, da itak ne berejo, posledično se o njem ne govori, kar pa zadeva odrasle, sem že slišal, da je Čedermac staromoden … Kakor kdo vzame; njegovo sporočilo je dandanes spet še kako živo in sveže. Skozi kontekst zgodovine in družbenih sprememb bi se o Bevkovih delih lahko spet precej govorilo v šolah, stroki in tudi sicer, tudi o takih primerih klasične domačijske povesti, kot je denimo Veliki Tomaž – kot da se dandanes ne dogajajo podobne epizode, kot da je mentaliteta zares drugačna!
Tiskovna konferenca ob izidu monografije na vrtu Lily Novy, 16. 9. 2020. Foto: MK
To rekši, je treba pohvaliti pričujočo monografijo, ki osvetljuje vse bistvene pole Bevkovega pisanja v besedi in sliki. Bogato dokumentarno gradivo je nasploh ena glavnih odlik knjige, ki v obsežnem razdelku prinaša biografski del zgodbe izpod peresa Borisa Jukića (izbral je tudi odlomke iz Bevkovih del), nato pa se zvrsti pet esejev o njegovi literaturi izpod peresa Vladke Tucovič Šturman, Alenke Puhar, Marije Mercine, Urške Perenič in Krištofa Jacka Kozaka. Sledijo jim štiri spominska pričevanja (Kristina Brenkova, Andrej Budal, Miroslav Košuta, Željko Kozinc) in pa obsežna knjižna bibliografija 1912-2020 (izvirniki, ponatisi …). Bevk je, kot pravi Jukić, bil zgodbar in to z veliko začetnico. Njegove zgodbe smo brali z užitkom, potegnilo nas je vanje, trepetali smo za Čedermaca, se zgražali nad Tomažem, držali pesti za malega upornika (vemo, koga) in učiteljico Bredo … In Bevk je svojčas res bil vsepovsod – na vseh policah, v vsaki šoli, tudi osebno se je po tej plati brezkompromisno angažiral. Velja odsotnost njegovih knjig neodvisno od naših besed tam zgoraj pripisati inflaciji Bevka v nekdanjih časih? Smo ga siti? Dvomim, da tiči zajec v tem grmu, a čas je cikličen in tistega, kar se konča, ni vedno nujno konec. Univerzalnost Bevkovih besed je namreč tolikšna, da ga bodo generacije slej ko prej morale znova odkriti, bodisi preko drugih avtorjev, ki se bodo sklicevali nanj, bodisi preko brskanja po zgodovini, ki bo nekoč, upajmo, vendarle manj konotirana s kapricami samooklicanih vladarjev. Ob čemer je zanimivo pomisliti, da se je o Bevku rado govorilo tudi kot o režimskem pisatelju, kot naj bi bili denimo Ribičič, Grabeljšek, Potrč in Kranjec. To je seveda zelo ohlapna in simplificirana opredelitev, a kakorkoli že, so v delih teh mož prisotne nekatere bistvene, univerzalne vrednote, ki jih dandanašnja globalizacija ne pozna več, družba se jim, v večnem teku za kapitalom, neusmiljeno posmehuje. Morda bi jih bilo treba znova odkriti. Pričujoča monografija je pomemben korak v to smer.