Piše: Matej Krajnc

Celinka, 2020

Dvanajst novih “hribovskih” poglavij izpod peres in glasov zakoncev Ramoveš in benda, tokrat je tu tudi potomstvo, Martin, ugleden kantavtor in pesnik, ki daje s svojo električno kitaro nekaterim pesmim dodaten žmoht in udarnost. Janez Ramoveš, pesnik in nosilec bakle narodnega blaga, je spisal besedila, Uršula glasbo, in vabljeni smo na nova popotovanja z njimi in Blegoškim velikanom, če je verjeti ustnemu izročilu. Če pa ne, je prisotni zapisovalec pojedel kakšno gobico preveč.

Ker ustvarjanje Uršule in Janeza Ramoveša spremljam že dolga leta, ker smo svojčas precej skupaj igrali na Festivalu Sanje in drugod, priznam, da sem vesel vsake nove “jazbečje” plošče. Tudi Martin je že od prve plošče visoko na mojem radarju in marsikak skupni špil je minil v pogovorih o glasbi, kitarah, življenju, vesolju in tako naprej. Ko sem videl, da se na novi plošči znajde tudi ime Sonny Bono, sem pomislil: pa menda niso šli še korak dlje in presepetili Majdo Sepe?! Sicer bi iz Sonnyjeve zapuščine lahko izbrali marsikaj, a Bang Bang se vendar ponuja kot zelo hvaležno gradivo, tudi s tistim “ljudskim” uvodom, ki ga slišimo pri Mary Hopkin, Kreslinu in še kje. In v zelo domiselni priredbi Biv je vesele že na začetku zaslišimo Martinovo kitaro, “skoz prazen zrak”. In je res žvižgál; večglasna izvedba je ob renčeči kitari in harmoniki atmosferična in doživeta.

V Jazbecovi grapi so se poleg Uršulinega glasu in Martinove kitare znašli multiinstrumentalisti Joži Šalej, Nino de Gleria, Metod Banko in Boštjan Gombač, tu je Blaž Celarec (bobni, tolkala), pa Marko Petrič z bas-kitaro, Rok Skoliber (bobni) in Jelena Ždrale z violino. Pester nabor, ki potrjuje, da živahne “hribovske” poezije Janeza Ramoveša dobijo svoj rokenrol. Želimo jim zgolj še dolg in lep izlet po radijskih postajah. In odrih, ki se bodo slej ko prej spet postavili.