Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z.K.«

»Kakšno naključje,« sem si rekel naglas, ko me je računalnik opomnil na pogodbe, ki sem jih moral podaljšati v tem tednu s strankami cvetličarne z vrtnarijo. Med njimi je bila tudi pogodba z družino Tillman. Skrivnost, do katere sem imel končno dostop. Odločil sem se, da pogodbe ne bom poslal po pošti, kot je to vedno počela moja mati.

Rebeka je vstopila, da bi me nekaj vprašala, in zraven v pisarno spustila še Pacota in Denalija, čeprav ju v pisarno običajno nisem spuščal. Dobro se jima je zdelo, Paco mi je takoj skočil v naročje in me polizal po obrazu, Denali pa se je zleknil na mini sedežno v kotu pisarne.

V sredo sem moral zadnji dve uri odprtja v cvetličarni nadomeščati Rebeko, ker je imela opravke. Ravno sem dekoriral izložbo, zunaj je bila že tema. Strank nisem več pričakoval, prepeval sem si najljubše pesmi in skakljal po cvetličarni sem in tja. Pri vratih je zacingljal zvonček in v prostor je vstopil moški. Prestrašil sem se in vazo iz rok kar spustil na tla. Močno je zadonelo, ko je padla na ploščice in se razbila. Moški je obstal, jaz pa sem zaklel, se nasmehnil in ga pozdravil. Prepoznal sem ga, srečala sva se že parkrat. »Vam smem pomagati?« sem bil vljuden. Čutil sem, kako se mi je koža naježila, ko sva se spogledala. Tako mogočen in šarmanten je bil. Na obrazu sem opazil brado, ki je ravno pričela poganjati iz mehke odrasle negovane kože. Imelo me je, da bi ga kar pobožal, potipal grobost mladih dlak.

Mirno se je nasmehnil in se opravičil, ker me je prestrašil. »Ne sekirajte se, to se mi stalno dogaja,« sem odvrnil.

»Iščem sadiko relaxusoliaris,« je pojasnil samozavestno. Moral sem prav pomisliti, nisem poznal te sadike, čeprav mi je bilo ime rahlo znano. »Ima morda še kakšno drugo ime?« sem preveril. »Ne,« je odgovoril moški. »Samo trenutek, da preverim v enciklopediji,« sem rekel in stopil do police. Vendar sadike tudi v enciklopediji ni bilo. »Saj je v redu, bom pogledal kje drugje,« je rekel moški. Odkimal sem. »Samo tole še preverim,« sem vztrajal in ime vtipkal v računalnik. »Evo, jo že imam. Leta 1766 jo je moj prapradedek prodal nekemu gospodu Vernonu,« sem navdušeno rekel. Presenečeno me je pogledal, verjetno zaradi letnice. »Lansko leto smo ves arhiv dali v elektronsko obliko, tradicija prodaje rastlin se mi je zdela pomembna,« sem pojasnil moškemu in nadaljeval: »Prapradedek je sadiko takrat dobil od g. Paint, sorodniki so še vedno naši dobavitelji, lahko preverim pri njih.« Pogledal me je globoko v oči, nekaj me je tako vleklo k temu moškemu. Zazvonil je telefon, moški mi je pokimal, naj se le oglasim. Stranka je povpraševala po cenah tulipanov, ki sem jih preveril na računalniku. Ko sem končal s klicem in se obrnil, moškega ni bilo več v trgovini. Zavzdihnil sem in sam sebi skomignil. Kako prazno in osamljeno sem se kar naenkrat počutil. V misli se mi je prikradla pesem, ki sem si jo prej prepeval. Zavil sem mimo pulta s smetišnico in metlo v roki, da bi pospravil razbito vazo. A na tleh ni bilo nič razbitin, niti ene same, le popolnoma cela vaza. »Kaj hudiča …« sem se začudil.

Amelia je čez ves rastlinjak vpila moje ime: »Zander, poštar!« Režal sem se in pomežiknil mlademu poštarju, ki me je čakal s paketom v roki. Snel sem si blatne rokavice in prevzel paket. Odnesel sem ga v pisarno in ga odložil na pult. V oči mi je padla majhna škatlica, zavita v moder papir, ki je bila na moji pisalni mizi. Prijel sem jo v roke, ni mi bilo jasno, od kod je prišla. Na njej ni bilo nobenega naslova. Odvil sem jo in zagledal svojo najljubšo bombonjero s podpisano pogodbo družine Tillman. Nihče od zaposlenih ni vedel, kako je pristala v moji pisarni.

»Hej … sem te iskal v hiši … sem mislil, da si že končal, glede na to, da je sobota,« je rekel tiho Oliver, ko je vstopil v pisarno. Zavzdihnil sem. »Ta teden smo imeli res veliko dela in nisem uspel urediti papirjev,« sem odgovoril in se pretegnil. Oliver je pristopil, pobožal moja ramena in me poljubil. »A ti lahko kako pomagam?« se je ponudil vljudno in z roko segel med moje noge. Nasmehnil sem se in razmislil o njegovi ponudbi. »O, kaj imaš pa to, darilca ljubimcev?« je vprašal rahlo posesivno in v roke prijel škatlico moje najljubše bombonjere, ki sem jo dobil dva dni nazaj s pogodbo. »Pusti to!« sem strogo rekel, ugasnil luč, vstal in ga za roko zvlekel do sedežne. Potisnil sem ga in odprl zadrgo na svojih kavbojkah. »Včasih res preveč govoriš,« sem komentiral, ko me je vzel globoko v svoja usta. »Prste, Oliver!« sem ga opozoril, ko sem opazil, da je zopet pozabil na mojo ritko. Zadovoljeno sem se razlil po njegovih ustih in se vrgel na sedežno. Poželjivo me je pogledal in si slekel hlače. Zadnjico je potisnil v zrak in me s pogledom prosil, naj ga vzamem. »Pojdi v predal po kondom,« sem mirno ukazal. Zunaj je bilo že mračno, luna je skozi okno sijala v prostore pisarne. Oliverja sem naslonil čez naslonjalo sedežne in si ga vzel globoko in grobo. Ni me ustavljal, vse dokler mu ni prišlo. »Sem se že skoraj navadil na tvojo grobost …« je komentiral, ko se je stisnil k meni. »Oliver, ne naveži se preveč,« sem ga tiho opozoril, čeprav so šle tudi meni besede težko z jezika.

»Hej, mali!« me je pozdravil Ian in me objel, ko je uletel v rastlinjak en dan med tednom. »Kako si kaj?« me je povprašal in se poredno nasmehnil. Z mano se je sprehodil po rastlinjaku, ko sem opravljal večerno nego rastlin. Vračal se je iz mesta, ni imel več veliko časa. »Katero lahko vzamem … se mi zdi, da mi Tin postaja všeč.« je bežno omenil. »Kaj? Tako všeč, da bi mu nesel rožico?« sem preveril. Sramežljivo je pokimal. Objel sem ga. »Potem ga moram pa res spoznati,« sem rekel in dodal: »Nesi mu zlatice, z njimi poveš, kako privlačen in sijoč je nekdo.«

»Kako pa ti kaj?« je preveril Ian. Nasmehnil sem se. »Kaj pomeni ta nasmeh, Zander?« je preveril radovedno. Skomignil sem in odgovoril: »Zadnje čase se po našem mestu potikajo neki novi ljudje …« Ob tem sem pomislil na moškega z vijoličnimi očmi. Potem sem hitro preusmeril pozornost in dodal: »In jutri pride Erik naokoli, včeraj me je klical.« »A ne prihaja on samo ob vikendih?« je vprašal Ian in mi pomežiknil. »Ooo, bo nekoga bolela ritka v ponedeljek.« Erika sem poznal že štiri leta. Bil je voznik tovornjaka s priklopnikom. Živel je življenje v kabini, imel celo celino pod kolesi. Vsakič, ko se je vrnil v naše mesto, sva se dobila na parkirišču, kjer prenočujejo tovornjakarji. Erik je bil dolga leta edina oseba, ki je razumela in znala povsem zadovoljiti moje seksualne potrebe po prejemanju in grobosti. Z leti sva postala nekako odvisna en od drugega. Tudi če sva vmes skočila v kakšno zvezo, nikoli ni bilo dovolj pomembno, da bi svoja srečanja prekinila. Tako ali tako se nisva videla več kot dvakrat na mesec.