Brane Mozetič (roj. 1958) je pesnik, prevajalec, pisatelj in urednik. Od leta 1986 je samozaposlen v kulturi. Ta teden je za svojo pesniško zbirko Sanje v drugem jeziku (izšla 2018) drugič prejel Jenkovo nagrado, prvič jo je leta 2003 za Banalije (izšla istega leta). Obe zbirki sta izšli pri isti založbi, in sicer pri založbi Škuc v zbirki Lambda, ki jo tudi z vso angažiranostjo ureja. Brane Mozetič je gejevski aktivist, ki se zavzema tako za pravice splošne človekove svobode, izbire, kot tudi do umetnosti na področju skupnosti LGBTQ+.
Sprašuje: Tonja Jelen
- Najprej vam čestitam za vašo drugo Jenkovo nagrado. Sanje v drugem jeziku predstavljajo vznemirljivo poezijo; v jeziku, prizorih, detajlih. Kako dolgo je nastajala vaša nagrajena zbirka?
Moram priznati, da ne vem točno, morda leto in pol. Je pa ena redkih mojih knjig, ki sem jo večinoma napisal doma in ne v tujini, kot druge. Samo nekaj pesmi je nastalo na Kubi. Najprej so nastajale sanje z mrtvimi in pri teh sem se kar precej zadrževal, raziskoval vsakega posebej, tako med svojimi starimi zapisi, kot po internetu. Vmes pa so se kar same pojavljale še sanje z živimi, ali s kakimi dogodki iz spomina. Kar nekaj elementov se je dejansko pojavilo v mojih sanjah, in te sem potem razvijal naprej, nekje med budnostjo in snom.
- O sanjah (v pesmih) pišejo tudi denimo John Berryman, Tibor Hrs Pandur, Uroš Zupan. So lahko sanje proces, so delo, so nekaj najbolj vznemirljivega z marsikaterega vidika, pa naj si gre za umetnost, znanost ali samo odkrivanje naše notranjosti?
Dolgo nazaj sem se sanj loteval kot raziskovalec, tokrat pa sem se jim enostavno prepustil. Tako sem recimo obudil spomin na dejansko večerjo, ki sem jo skuhal Metki Krašovec, vnesel njen način reagiranja, dodal njene jelene, ki so potem kar sami odpeljali v imaginarno podobo. Podobno se mi je dogajalo z drugimi. Seveda sem imel ves čas pomisleke, kdo bo sploh kaj razumel, povezal, kdo bo to sploh bral, razen morda tistih, ki so te osebe bliže spoznali. Ampak pomisleki so vedno, kakšen smisel ima zapisovati tako intimne stvari.
- V pesmih je najti okruške, scene, ki prikazujejo vitalnost do življenja. V njih je zaznati prav posebno občutenje do veselja, zabave, preprosto utrinkov, ki jih marsikdo rad zatre in prestavi, kot na primer v pesmi /Rudi Reinhardt/. Kje se konča svoboda do veselja, užitka? Ali nimajo denimo Francozi prav poseben rek veseliti se življenja oziroma uživati v njem?
Ja, tudi meni se zdi, da iz zbirke, kljub vsem mrtvim, veje neko veselje do življenja, joie de vivre. Čeprav seveda nisem sposoben kaj prida analizirati in razlagati svojih pesmi. Če bi bilo to mogoče, potem bi pisal kaj drugega, ali pa to ne bi bile pesmi. Svoboda do veselja se ustavi tam, ko te kdo ustavi in ti jo onemogoči. Ampak to se dogaja kar naprej, ljudje te nenehno želijo ustaviti, brzdati, disciplinirati, si te podvreči, v tem prednjačijo toksični moški.
- Zanimivost v zbirki je, da je vsaki naslov pesmi naveden na njenem koncu in umeščen v poševni oklepaj.
Nikoli nisem maral naslovov, čutil sem jih kot neko oblast, moč, ki se postavi na začetek in vse odreja. Jaz pa sem imel vselej odpor do oblasti. Tako pesmi nikoli ne naslovim. Že z naslovi zbirk imam težave. V zbirki mesta ure leta, kjer je skoraj vsaka pesem vezana na neko mesto, pa sem za orientacijo moral dati nekakšne opombe, tako sem uvedel namesto naslovov podnaslove, ki bralcu na koncu pesmi razkrijejo povezavo. Ta način sem uporabil tudi v Sanjah. Morda to bralca spodbudi, da pesem ponovno prebere, tokrat z vednostjo, s kom je povezana. Ker te pesmi je potrebno večkrat prebrati, da jih tudi zares začutimo. Ob samo enem branju le zdrsnemo po površini.
- Pesmi vsebujejo tudi realna imena, tako z umetniške kot popscene. Ima druga oseba ednine, nagovorjena oseba, v vaši poeziji posebno mesto?
Ne vem sicer, koga vidite s popscene, večinoma gre za polje literature, nekaj jih je tudi z drugih področij umetnosti – kar se tiče realnih imen. Seveda, moja poezija je svet intime, velikokrat ljubezni, uporabljam drugo osebo ednine, pa tudi prvo osebo dvojine. Sploh dvojina je stalnica. Jaz, ti, midva, izogibam se pisati nekaj na splošno, o svetu, ali o nekih nas, filozofirati, vse to mi je tuje. Trudim se biti kar najbolj banalno vsakdanji, pa čeprav v sanjah in nadrealnosti.
- Ja, v eni od pesmi s popscene je najti Marjano Deržaj. V pesmi /obsodba/ je prebrati: »Utrujen sem od / tega sveta. Jaz bom šel na sprehod, rečem. Čudno / me gledajo. Greš z mano, vprašam psa.« Pes je pogost motiv, daje vtis, da je tisti, ki subjekt razume, ko se slednjega želijo znebiti, ko drugim postane odveč; bi se strinjali s to interpretacijo?
Pes je kar že precej let pogost spremljevalec govorca mojih pesmi, včasi postane celo neki drugi jaz. Počlovečen je, ljubljeno bitje, ki je kdaj drugi jaz in drugič ljubljeni drugi, vedno pa poskus bližine, ki je morda uteha ob vseh propadlih poskusih s človeškimi bitji.
- Erotični prizori v zbirki so tako lepi kot brutalni, saj se približujejo tudi posilstvu. Zakaj se o nasilju v poeziji, najsi gre za partnerske ali naključne odnose, vseeno govori premalo odkrito in neposredno?
O tem se bolj malo govori že v življenju, kaj šele v poeziji. Slovenska poezija je precej fina, bi rekel, ne mara kaj dosti realnosti, kaj šele odkritosti. Pri vodenju pesniških delavnic je vedno najhuje se enostavno odpreti. Večina misli, da bo prišla skozi na lahek način, poceni, ne da bi postavila sebe na pladenj, ne da bi si puščala kri. In taka poezija je enostavno omledna, na tone je je, in ne vidim razloga, da bi jo tudi sam pisal.
- Zakaj se lirski subjekt pogosto znajde na sodišču in mora zagovarjati sebe ali kogar koli drugega? Gre za postopek zaklinjanja?
Če ne živiš, ne čutiš, ne misliš itd. kot večina, si seveda nenehno pod pritiskom opazovanj, nadzora, pripomb, napadov, izključevanj, omalovaževanj … Zato se mi nasproti vedno pojavljajo policija, vojska, orožje, sodišča, avtoritativni moški, nasilje in vse kar sem naštel preje. Niti ne gre za zagovarjanje, prej za boj za svoje mesto pod soncem. Vse te pesmi imajo tudi znatno mero angažiranosti.
- Spoštovani, hvala vam za vas čas in vse dobro na vaši ustvarjalni poti.