Piše: Matej Krajnc

ŠKUC, 2019

Pričujoča knjiga je, vsaj zame kot bralca, bolj pesnitev kot pesniška zbirka, bolj nekakšen pesniški roman, ki bralca vedno znova presuni s svojimi mojstrskimi jezikovnimi specifičnostmi, po katerih nima posebne konkurence v sodobnem pesniškem prostoru. Poezijo Nine Dragičević sem pred izidom pričujoče knjige imel priložnost slišati na najrazličnejših branjih, kjer je vedno znova osupila s svojo interpretacijo. O tem pravzaprav ne bi smelo biti dvoma, pomislimo, vsak pesnik ali pesnica bi morala ravno z interpretacijo pomagati svojim pesmim, da docela in pošteno oživijo tudi zunaj bralske izkušnje, a to se redkokdaj zgodi. Zato je poslušalec/ka, ki na literarni večer pride iskat presežke, vsekakor spodbujen/a vstopiti v svet poezije Nine Dragičević. Da je tale zapis čakal tako dolgo, pa je bolj posledica drugih banalnih lastnosti sveta in vsakdana.

To rekši, je nadaljeval: pesmi v pričujoči knjigi sledijo druga iz druge, ni naslovov in tudi koncev ni, so zgolj “pasaže”, ki se jih pri branju lahko “odlomi” iz konteksta in potem vrne vanj, so epizode, ki pa kontekst celote zahtevajo nazaj, ker brez njega ne morejo funkcionirati. Je onomatopeja, ki razveseljuje dotičnega bralca, ki ugotavlja razmerje med tem, kako to bere v knjigi in sliši na odru. Posledično so, jasno, zvočni učinki, ki so zapisani tako, da ne dajejo dvoma, kako se jih lahko sliši; pa še potem ste presenečeni nad intenzivnostjo interpretacije, ki pride iz njih v živo. To je mogočna bralska izkušnja, to je performans, ki kljub – recimo zdaj temu tako, kajne – angažiranosti, intimnosti in intenzivnosti te intime – saj kakšna pa naj bo, če ne intenzivna –  ne izgubi rdeče niti, ki jo naznačuje v naslovu; pa ne gre samo za nagovore ljubavi, ki se pojavljajo skozi vso zbirko in dodatno podčrtujejo ontološko razsežnost njene vsebine; ljubav je ontologija, poezija, ki se veže nanjo, pa mora preživeti v svetu, ki renči, pljuva, bruha, gobezda, nareka, cvili, paralelizira člene, ponavlja, zarotuje, načrtuje, se prepušča, tezgari, razmišlja in ljubi, ker drugega načina ni. In glasba, ki se veže na ritem poezije Nine Dragičević, je svojstvena, ne bomo zdaj rekli “urbana”, čeprav je res (a ta izraz je zdaj že rahlo zbanaliziran), intenzivna in bobneti neha zgolj v določenih, zelo posebnih trenutkih, ko ljubav reče greva, ko se spomnimo, da še vedno živimo v svetu, ko moramo to vedno znova nekako utemeljevati in je pokončna drža tista, ki se teh igric ne gre ali vsaj ne vsevdilj in v vsakem primeru.

Če bi radi knjigo poezije, ki ubija in oživlja obenem (in to zapisujem v najbolj plemenitem in ne nujno neposrednem smislu teh besed), potem je zdaj pravi čas za začetek popotovanja. Naj se vrši zlasti s prisluškovanjem in razmišljanjem. Za ovčice, ki jih pase Izidor, ta poezija ni. Še dobro.