Piše: Matej Krajnc
Decca/Universal, 2020
Pred nami so albumi iz prvega obdobja velikega komercialnega uspeha Toma Jonesa. Zgodnja leta? Tudi, a tudi nekolikanj poznejše obdobje poznih šestdesetih in sedemdesetih, ko je iz valižanskega riteminbluesovskega groma postajal kralj Vegasa. Albumi so igrali pomembno vlogo v afirmaciji njegive pevske in interpretativne širine, vendar se je včasih zdelo, kot da pri založbi Decca ne vedo, kam naj ga vtaknejo. S svojim mogočnim glasom je lahko pel vse in promovirali so ga kot splošnega zabavljača z gromovniško štimo, kar je po svoje bil, a pozneje se je izkazalo, da njegova moč leži v bluesu, gospelu in njunih derivatih, zlasti v nizu poznih albumov iz novega tisočletja, ko se je znova afirmiral kot resen interpret, ne zgolj poskakujoči Adonis, ki mu ženske mečejo gate in ključe hotelskih sob na oder. Pričujoča zbirka sega v obdobje 1965-1975, prvih deset let torej pokriva, dodali pa so dvojni album singlov in redkosti. Ko govorimo o “Decca collection”, govorimo o “uradnih” albumih, ki so na Otoku izhajali pod to znamko; ameriških različic in kompilacij iz tega obdobja ne boste našli. Izdaje so se nekje sred poti poenotile, a vpogled v izvirno zaporedje domačih albumskih priobčenj spet predoča staro resnico: sir Tom je bil tako v obdobju, ko je še kadil cigarete, kot pozneje, ko si je privoščil zgolj še občasno cigaro, vokalni vulkan, ki je svoj talent in slavo izkoristil na največji možen globalni način: postal je seksualni simbol, v čemer je sprva užival, na stara leta pa to celo nekolikanj obžaloval: odvračalo je od glasbe in pel sem res čisto vse, je povedal. Ravno pomanjkanje fokusa je značilno za nekatere najbolj zgodnje albume tele zbirke: sir Tom je gromovni popevkar, ki poje tako popevke raznih avtorskih teamov kot “the great American songbook”, country, soul, vsega po malem. Zato njegovi najboljši albumi iz tega obdobja pridejo nekje okrog 1969-70, s ploščami This Is Tom Jones, Tom, I Who Have Nothing in She’s A Lady. Potem konsistentnost album spet usahne tja do leta 2004, ko z Joolsom Hollandom posname ognjevit album rokenrolovskih pesmi, a to ni več predmet današnje razprave.
Vse se začne s singlom Chills And Fever (1964), ki napove potencialno riteminbluesovsko kariero sira Toma, a slava je že čakala za vogalom in njegov team se ni mogel sprijazniti s tem, da bi Thomas pel zgolj tisto, v kar najbolj verjame. O tem priča tudi ognjevita izvedba uspešnice Jerryja Leeja Lewisa Breathless, a potem se je začelo: It’s Not Unusual, With There Hands, What’s New Pussycat, Thunderball, Green Green Grass Of Home, I’ll Never Fall In Love Again, prepoznavnost in slava v ZDA, prijateljstvo z Elvisom; ta je imel sira Toma za prijatelja in edinega resnega tekmeca (a resnici na ljubo Elvis po moči glasu in interpretaciji sploh ni bil zaresna konkurenca), Vegas, generični albumi, v poznih sedemdesetih in osemdesetih generični country …
In uspešnice, cel kup uspešnic; ko je z zgoraj omenjenimi pesmimi prebrodil prvi val prepoznavnosti, so prišle nove: Delilah, Help Yourself, She’s A Lady … Pel je morilsko balado, ki so jo zapakirali v šlager (pri nas je Delilah v prepevu Svetlane Makarovič pel Edvin Fliser in si prislužil vzdevek “slovenski Tom Jones”), odgromel je Hey Jude, Proud Mary, Polk Salad Annie, Without Love, dobil svojo televizijsko oddajo, v kateri je gostil množico svojih vzornikov, albumi v pričujoči zbirki pa so obeleževali vse te prelomnice.
Petnajstim albumom in dvojni kompilaciji je priložen spremni zapis o začetkih (in nadaljevanju) Jonesove kariere. Ob osemdesetletnici so mu pripravili lepo darilo in morda bi ga lahko nadgradili še z vinilnimi ponatisi. Jaz pa moram zdajle poklicat Ota Pestnerja, enega največjih poznavalcev Jonesove glasbe pri nas, in z njim malce poklepetat o tejle zadevi. Potem pa na vnovično popotovanje, v opomnik, da sir Tom še zdaleč ni bil zgolj pop idol, ki je spravljal najstnice in njihove mame v ekstazo. Bil je in ostaja eden največjih interpretov sodobne pesmi, pa najsi ta pride iz Memphisa, z Broadwayja ali iz Walesa.
