PišE. Matej Krajnc

MB Books, 2019

“Kot ponavadi, mali: če boš kdaj kaj potreboval, povej Otu, on bo pa meni!” je z nasmehom šepnil Oliver ob slovesu po Otovem gala koncertu v celjski hali Golovec leta 2006. Z Oliverjem sva se nekajkrat prej že srečala, vedno nekako v povezavi z Otom ali New Swing Quartetom, po tistem koncertu pa ne več. Fotografija, ki ostaja, je klasična nonšalantna Oliverjeva podoba v družbi s tremi Kozlevčarji in menoj, ki me na fotki ni, ker fotografiram, potem pa še z Marjanom Petanom, basistom NSQ. Večer je bil zelo zanimiv, z Eldo Viler, Urošem Perićem, NSQ in drugimi, Oliver pa je posebej v ta namen prišel iz Vele Luke.

Podnaslov pričujoče knjige je “Najobsežnejša biografija legendarnega pevca”. Gall lepo prikaže Oliverjev razvojni lok od festivalskega popevkarja, ki je za uspeh moral sprejemati tudi kompromise, do dalmatinskega šansonjerja, ko je končno žel sadove tega, kar je sam ustoličil že v festivalskem obdobju v najmanj banalnih, najbolj uspelih Runjićevih delih. Kot pomemben svetilnik stoji na tej poti delo Jakša Fiamenge, pesnika in besedilopisca, ki je za Runjićeve pesmi ustvaril pomembna, povedna besedila, poezijo, ki se je ob sodelovanju nekaterih drugih tovrstnih mojstrov, denimo Moma Popadića, bistveno razlikovala od povprečne “dalmatinske balade” z generičnimi teksti. Iz Gallovega pisanja je jasno razvidno, kje in zakaj se je Oliverju v osemdesetih zalomilo na kvalitativnem področju, medtem ko mu je popularnost ves čas rasla, kako se je tega dobro zavedal, zato je bil kot umetnik nerelevanten zgolj kratek čas, svoje zavedanje o tem, da je z Runjićem in ekipo v najboljših pesmih postavil temelje zahtevnejši dalmatinski popevki, pa je v devetdesetih in zlasti novem tisočletju kronal z dosežki, ki se lahko merijo z opusom vsakega drugega svetovnega mojstra šansona. Nastopil je v slavni Olympii, pa v Carnegie Hallu in Royal Albert Hallu. Svojo glasbo je znal pomladiti, najti ekipo, ki se ni vrtela v krogu, hkrati pa je pazil, da ni negiral svojih najboljših dosežkov iz preteklosti, ki jih je pozneje spoštljivo obdržal v repertoarju, a ne na način “oldies-goldies”, kar bi se kaj lahko zgodilo, pač pa kot integralni del svoje izvajalske zapuščine.

Oliver v sedemdesetih in osemdesetih med pevci z izjemo Miša Kovača ni imel konkurence med popevkarji, a vedno se mu je zdelo, da lahko z opusom Zdenka Runjića in Fiamengovimi besedili naredi še kaj več. Pozneje je to dokazal s pesmimi nekaterih mlajših avtorjev, denimo Gibonnija, ki je napisal proslulo Cesarico; ta naj bi v devetdesetih bila prelomnica, s katero je Oliver spet postal relevanten akter in nekaj stopnic nad konkurenco. A pasti popularnosti Cesarice, ki je skoraj takoj ponarodela in doživela vrsto izvedb, se je prav tako dobro zavedal.

Knjiga opozori tudi na Oliverja kot interpreta pesmi iz tujine, kar je počel že v najzgodnejšem obdobju svoje kariere kot pevec v bendu, pozneje pa je na nastopih redno izvajal pesmi Beatlov, Raya Charlesa in Toma Jonesa (pravilen naslov omenjene uspešnice Toma Jonesa je sicer Detroit City). Po svoje pa je prav tolikanj kot Oliverju spomenik Runjiću, Fiamengu, Popadiću in drugim, ki so soustvarjali vrhove žanra.