Sanela Kšela, Oglaševalni plakati na Kitajskem v 21. stoletju

Piše: Sanela Kšela

Založba: Kulturni center Maribor, Frontier 2013

Konfucijanstvo (ru xue 儒学) je sistem mišljenja, ki je dolga stoletja v različnih obdobjih predstavljal temelj kitajske družbene in politične etike. Oblikovali so ga v Obdobju vojskujočih se držav (Zhan guo shidai 战国时代) (481-221 p. n. št.), najvidnejši predstavnik pa je Konfucij (Kong fuzi 孔夫子) (551-479 p. n. št.).

V začetnem obdobju je užival dokaj veliko slavo, dokler ni v 3. st. p. n. št. sočasno s takratnimi političnimi spremembami (legalistična uprava države) tudi vpliv Konfucijevega nauka počasi padal, delno tudi zato, ker so ga oblasti dinastije Qin (221-206 p. n. št.), ki so uvedle strogo legalistični koncept družbene ureditve, načrtno iztrebljale. To je bilo tudi obdobje, ko so uničili veliko knjig in vsega kar je na kakršenkoli način bilo povezano s tradicijo.

Ponovni razcvet je konfucijanstvo doživelo šele v obdobju dinastije Han (206 p. n. št.-220 n. št.), vendar tokrat v bistveno strožji obliki, ki je prevzela vse politično relevantne elemente legalizma (konfucianizem).

Vpliv konfucijanskega nauka je kasneje do dinastije Qing (1644-1911) rastel in padal, kar je bilo odvisno predvsem od tega, kateri šoli je bil podvržen vladar.

V določenih obdobjih Republike Kitajske (1911-1949) je bilo konfucijanstvo deležno izdatne kritike. K temu so botrovale tudi obsežne družbene in politične spremembe ob prelomu stoletja, za čas vedno večjega stika z zahodnim svetom in zahodnimi idejami. Te spremembe so pokazale, da primarni Konfucijev nauk v času velikih sprememb in ob vplivu zahodne miselnosti ne more več služiti kot ideološki in etični temelj kitajske družbe.

Tudi kasnejši ideologi komunizma v času LRK so v konfucijanstvu videli predvsem orodje za zatiranje ljudskih množic. Zato konfucijanstvo tudi po ustanovitvi LRK uradno ni bilo preveč priljubljeno, še posebej v času kitajske kulturne revolucije (1966-1976). Tako so Konfucija in konfucijanstvo pogosto sramotili in blatili vse do smrti Mao Zedonga leta 1976.

Po koncu kitajske kulturne revolucije in z začetkom politike odpiranja, so začeli razvijati veliko debat tudi na temo oživitve tradicije in Konfucija. Konfucij in konfucijanske vrednote so vedno bolj promovirali in jih izkoriščali kot orodje za povečanje nacionalnih čustev. Tako lahko v sodobni vladajoči etiki kitajske moderne ponovno najdemo veliko elementov tega starodavnega, na hierarhično strukturiranih vrednotah temelječega nauka.

Kitajska vlada je v zadnjih letih ponovno začela oživljati tradicionalne vrednote in jih začela promovirati preko oglaševalnih plakatov. V sklopu konfucijanskega nauka izstopajo vrednote filialnosti, pravičnosti, sočlovečnosti, harmonije/mira in trdega dela. Skozi razvijanje teh vrednot lahko vsak posameznik doseže uresničitev kitajskih sanj, kar je glavna tema vseh, v delu obravnavanih, oglaševalnih plakatov.

Zakaj takšen preobrat?

Iz analize oglaševalnih plakatov serije “kitajskih sanj” je razvidno, da plakati predstavljajo pomembno orodje v rokah političnega sveta na Kitajskem in igrajo eno ključnih vlog pri uresničitvi “kitajskih sanj”, velikega preporoda kitajskega naroda in pri uresničevanju ter izvajanju socializma s kitajskimi značilnostmi. Vsaka tematika, barva, napis, velikost besedila itd. je izbrana z določenim namenom.

Iz tega sledi, da poudarjanje konfucijanskih vrednot pomaga pri ustvarjanju bolj civilizirane družbe, večji enotnosti in ustvarjanju vedno večjega nacionalnega ponosa. Je le orodje za dosego ciljev kitajske vlade, ki vključujejo slehernega posameznika. Menite, da jim uspeva?

Moje sanje –

Kitajske sanje!