Columbia, 2021
Piše: Matej Krajnc
Springsteen je z leti izgubljal, letos pa za mnoge dokončno izgubil gloriolo “heroja delavskega razreda”; že dolgo je del establišmenta, jasno je pokazal, da je eden izmed njih, čeprav je ves čas verjel, da ni, in se poskušal izrekati v splošno dobro, držati integriteto, vse dokler ni na svojih broadwayskih koncertih pred nekaj leti s ceno kart dokončno onemogočil prisotnost tistega segmenta občinstva, čigar heroj naj bi bil, in dokler v imenu “splošnega dobrega” svojega občinstva, ki mu poleg družine baje pomeni največ, letos ni začel odkrito segregirati. No ja, to se še ni zgodilo leta 1979, ko je Springsteen že bil heroj, a še ne komercialni tekmec Michaela Jacksona, Madonne in drugih velikih zvezd osemdesetih. Albumov še ni prodajal v desetinah milijonov, koncerti na štadionih pa še niso bili aksiom. Takrat se je trudil z novo ploščo, ki naj bi nasledila album Darkness On The Edge Of Town, pa mu ni šlo od rok, z bendom je posnel cel kup pesmi, ki so obtičale v predalih, album pa obelodanil šele leta 1980. Naslovna pesem, The River, je pravzaprav tudi nosilna pesem pričujoče izdaje. Takrat je šlo za novo, še neobjavljeno pesem.
Sicer pa sta bila oba koncerta iz Madison Square Gardena, naslovljena No Nukes, del dobrodelne prireditve M.U.S.E., na kateri so nastopila tudi mnoga druga velika imena, denimo Bonnie Raitt in Graham Nash. Gre za posnetke, ki sodijo med Springsteenove najbolj razvpite; uradno je bil objavljen zgolj košček, zdaj pa je pred nami končno tisto, kar imajo pravi zbiralci in bootleggerji že desetletja. Zvok je obdelan in prenovljen, na voljo je tudi videoposnetek, skratka vse je, kot mora biti. Dobrodošlo dopolnilo v Springsteenov uradni arhiv je hkrati vesel in ne tako zelo vesel dogodek – vesel zato, ker je bil protagonist z bendom takrat res na vrhuncu moči, kar se je pokazalo tudi naslednje leto na turneji ob izidu albuma, ne tako vesel pa zato, ker je ob poslušanju spet jasno, kako zelo usahnjene so Springsteenove avtorske moči v zadnjih desetletjih. Na odru se takrat tudi še ni šel mesije; šlo je za zdrav rokenrol, če pa je bilo kaj mesijanske štimunge, je bila samoironična.
Avtorske pesmi s svojih dotedanjih plošč je Springsteen na koncertu namešal, kot smo že zapisali, z novimi, svežimi. V uradnem filmu so se takrat znašle tri: Thunder Road, nova avtorska The River in pa Quarter To Three z repertoarja Garyja U. S. Bondsa. Na kompilacijskem albumu sta se znašli dve predelavi: Stay z repertoarja Mauricea Williamsa (pel je Jackson Browne) in znameniti Detroit Medley. Nova izdaja prinaša širokokotno sliko, prerez dotedanjega Springsteenovega dela (Thunder Road, Badlands, Promised Land) s še neobjavljenimi avtorskimi pesmimi in predelavami (Sherry Darling, The River, Quartet To Three, Stay, Rave On, Detroit Medley), v filmu pa vidite E Street Band v vsem sijaju, v klasični postavi s preminulima Phantomom in Big Manom, tu je še Little Steven, ki je po Born In The USA zasedbo zapustil za kar nekaj dolgih let, Springsteen je star 30 let in z energijo ne varčuje. Nekateri pravijo, da je ravno ta dobrodelni nastop povzročil nov komercialni poskok protagonista ob izidu albuma The River, drugi pravijo, da je šlo za eno od logičnih kulminacij trdega dela. Verjetno imajo oboji prav, a dejstvo je, da je glasba dobra in prepričljiva, čeprav Springsteen ni zdržal dolgo; vse bolj se je zatekal v klišeje pri pisanju, a do devetdesetih je večino tega puščal zakopanega ali pa je vsaj skušal iskati sveže kontekste. Zdaj se mu ne da več in to, se zdi, jemlje kot vrlino, kritika pa očitno tudi, sodeč po dobrih odmevih na njegova zadnja studijska dela.
No Nukes je izdaja, ki nedvomno sodi v zgodovino, bodisi kot spominek bodisi kot opominek, zlasti pa kot arhivska zabeležka. Kdo bi morda dejal, da sta sceno leta 1979 uničevala plesna glasba in urbano kavbojevstvo, a rokenrol ni bil od muh, še zdaleč ne. Tudi na drugem koncu sveta ne, pri nas, ko se je počasi začenjalo obdobje novega vala, verjetno najpomembnejše obdobje v zgodovini jugoslovanske glasbe.