Mladinska knjiga, 2021

Piše: Matej Krajnc

Ampak če ga srečate, mu nikar ne recite tega! Prvič: novinar je in se to ne spodobi. Drugič: saj ne veste, česa vsega je sposoben! Sodeč po dogodkih v obdobju, ki ga pokriva knjiga, tam od sedemdesetih naprej pa vse do well into novo tisočletje, je sposoben marsičesa, a treba je vedeti, da ima Robi, kakršen koli že je – rad popije, ni mu ravno jasno, s katero žensko bi bil, njegovo pojmovanje novinarstva se razlikuje od tostega pri časopisu, za katerega dela ipd. – strog moralni kodeks: določenih stvari pač ne bo počel, ne bo kompromitiral svojega pisanja, tudi stepel se bo, če bo treba, v politiko tudi ne bo šel, ali pač … tudi to se mu zgodi. In zgodi se mu tudi pank bend, prvi pank bend pri nas (čeprav ni čisto jasno, ali to drži), ker je kolega bil v Angliji in je videl, kaj se dogaja. Usoda benda: brez posnetkov.

A med razpadom ene Robijeve zveze in iskanjem druge (spoilerja tu ne bo) Gluvić v romanu naniza cel kup obpotnih referenc, ki tako ali drugače zaznamujejo naš čas; za tole generacijo, ki ji pripadam, še vedno, ali pa kakor za koga. Če poznate delo Gorana Gluvića, veste, da seže od poezije preko dramatike do del za mladino in vsakovrstne proze, imenitno satirične, kar se kaže tudi v pričujočem delu, ko nam avtor med vrsticami navrže marsikak piker domislec … ne zgolj iz Robijevih ust. Če bo taisti že pisal kolumno po svoje, bo odjebal tudi medij, ki ga najprej sili k pisanju, nato pa pametuje, ampak … a se spomnite Alana Forda iz epizode Udar munje, ko je naredil reklamo za podjetje gospoda Wracka? In ko smo že pri panku – se spomnite benda, ki so ga pankerji spoštovali: Dr. Feelgood? Glasba tega benda mi je naredila nekakšen soundtrack k tejle knjigi, nato pa sem se tudi čisto fizično spravil nad mnoge reference. V tem je tudi užitek ob branju Gluvića. Tako lahko zdaj tudi zaključim.