Wooky Music, 2022
Piše: Matej Krajnc
Leta 2017 je kvartet Dejana Pečenka v studiu Danila Ženka posnel izbor pesmi iz bogate avtorske skrinje zdaj skoraj triinosemdesetletnega Herbieja Hancocka. Poleg Pečenka (klaviature) so v kvartetu še Manč Kovačič (bas), Gernot Strebl (tenor/sopransaksofon) in Nikolaus Wonisch (bobni), izbor z naslovom Hang Up Your Hangups (pesem najbrž poznate s Hancockovega albuma Man Child (1975), ki sodi v njegovo obdobje jazz-funka, gre za zadnji album s člani zasedbe Headhunters, na plošči pa med drugimi najdemo tudi prispevek Stevieja Wonderja) pa prinaša sedem pesmi plus dodatek, Watermelon Jam, ki album zaokroži na osem pesmi. O tej osmi morda opomba: če ste pristaš zasedbe Byron Lee & The Ska Kings, najbrž poznate komad Watermelon Ska z njihovega EPja za založbo Atlantic leta 1965. Morda se spomnite tudi prvega Hancockovega albuma iz leta 1962. Mimobežna opomba, ki pa morda ni tako mimobežna, kot bi kdo pomislil. Izbira bonusa in njegova izvedba je ena najsvetlejših plati plošče. Kvartet se Hancockovih pesmi loti sistematično in zavzeto, pri čemer pa obdrži tako duha Herbovih kompozicij kot tistega, ki ga v izvajanje jazzovskih in fusionovskih skladb prispevajo sami, in priporočam vam, da si zasedbo Dejana Pečenka v obliki tria ali kvarteta privoščite, če je le mogoče. Po One Finger Snap (1964, Empyrean Isles) slišimo saksofon solista Gernota Strebla v pesmi Butterfly (Herb ga je leta 1979 posnel s Kimiko Kasai, to je tista znamenita modra plošča založbe CBS/Sony, sicer pa leta 1974 pri založbi Columbia najdete malo ploščo s to pesmijo in kompozicijo Palm Grease), zgodba pa se lepo nadaljuje v Dolphin Dance (1977) in že poprej omenjeno Palm Grease. Prednjačita Streblov saksofon (in v Dolphin Dance Pečenkov klavir), Palm Grease pa je zanimiva in učinkovita izvedba s primesmi funka, kjer pridejo do izraza tudi Wonischevi bobni. Če naletite na Hancockov album Thrust (1974), ga le vzemite v roke. Pečenkov trio sledi premici Hancockovega zvoka na ploščah, s katerih je izbrana glasba, a zgodbo zavrti po svoje in nekoliko omili, kot to sodi v zvočno sliko pričujoče plošče, nekatere Hancockove drzne aranžerske poteze iz sedemdesetih. To prispeva h koherenci zvoka na plošči, saj sledi Jessica (album Fat Albert Rotunda, 1969), kjer si je Herb že prislužil nalepko jazz-funk, a balada deluje kot klasična nočnobarska skladba z blagodejnim prepletanjem klavirja, saksofona in metlic. K vzduju prispevajo tudi klaviature, ki ustvarjajo ustrezne ambiente, v Jessici se to še kako sliši in pozna. Ko plošča preide v drugo polovico, slišimo še Actual Proof in Chan’s Song, ki uradno zaključi album, nakar se oglasi zgoraj omenjeni bonus. Prvo pesem poznamo z albuma Flood (1975), ploščo so na vinilu ponatisnili leta 2020, za Chan’s Song pa se boste najbrž spraševali: je to tista z albuma Round Midnight? Never Said? Tudi mi ne bomo povedali. Mimogrede, ste kdaj slišali Herba v pogovorni oddaji Joan Rivers?
Na plošči se izdatno dokažejo vsi štirje inštrumentalni solisti; bas Manča Kovačiča in bobni Nikolausa Wonischa tvorijo močno ritem sekcijo, dočim saksofon(a) in klavir/klaviature opravijo vse glavne melodične opleske po navdihih mojstra, čigar ime je v podnaslovu plošče: “The music of Herbie Hancock”. Všeč mi je, da so na programu funkovske linije Hancockove glasbe in se ob tem spominjam davnega dneva pred skoraj tridesetimi leti, ko sem v trgovinici v Benetkah poleg Mahalie Jackson iztaknil Hancockov CD, nekakšno kompilacijo s prvih plošč, saj veste: Driftin’, King Cobra, Watermelon Man (sic!) … CD je žal doživel bridko usodo, o kateri se ta hip ne bi razpisoval, svetla plat pa je, da sem posnetke naposled dobil nazaj. Benetke tudi.