Mediji, popularna kultura in subkulture (2022)

Pri Založbi knjig Kulturnega centra, zavoda za umetniško produkcijo in založništvo je v Zbirki Frontier, Teorija izšla tematska izdaja z naslovom Subkulture, Prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj, XVII., Mediji, popularna kultura in subkulture (2022). Zbornik je uredila doc. dr. Tina Tomažič, skrben lektorski pregled je opravila mag. Mojca Marič, avtor grafične zasnove je Peter Dobaj, oblikovanja in preloma Jurij Moličnik, likovno zgovorno in vsebinsko povedno naslovnico je ustvarila Gabriella Clare Marino. Doc. dr. Tina Tomažič v uvodu pravi, da mediji predstavljajo tiste strukture v družbi, ki na raznovrstne načine komunicirajo z različnimi vrstami javnosti. Popularna kultura pomeni široko področje ustvarjalnosti, subkultura pa manjšo družbeno skupino znotraj določene kulture, za katero veljajo drugačne vrednostne usmerjenosti, kot prevladujejo v družbi. Pojmi, ki so navedeni v knjigi, so povezani med seboj. Priložnost za pisanje znanstvenih besedil so dobile študentke magistrskega programa medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, članek je prispeval raziskovalec z znanstvenim nazivom, raziskavo, uvrščeno na konec zbornika, pa je napisal že uveljavljeni teoretik. Urednica zapiše naslednje besede: »In tako je nastala ta izjemna znanstvena knjiga, ki bo pritegnila marsikaterega bralca, ki ga zanimajo mediji, popularna kultura in subkulture.« (str. 7) Mojca Kupčič, študentka medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, je avtorica Primerjalne analize dveh filmov glede na ciljno skupino moških in žensk. Avtorica temeljito prouči hollywoodska filma Deadpool (2016) ter Lepotica in zver (2017), filma različnih žanrov, oba z visokim proračunom in finančno uspešna, in potrdi hipotezo, da so nekateri filmi namenjeni predvsem moškim. Prvi spada med akcijske filme, drugi je klasična romanca. Mojca Kupčič se problemsko zaustavi pri literarnem oblikovanju, kinematografiji, zvoku in videomontaži, izhaja iz ustrezne literature v angleščini, opravi svojo izvirno verzijo primerjalne analize filmov glede na spol ciljnega občinstva in poudari, da je bil zanjo največji izziv – najti filma, namenjena različnemu občinstvu glede na spol, filma, vendar tudi filma, ki bi si bila vsaj nekoliko podobna. Zamisli se nad značaji, ki govorijo ali pa so negovoreči liki, njihovo zunanjostjo, morebitno razgaljenostjo in seksualizacijo teles. Sklep, do katerega se po primerjalni analizi dokoplje, se glasi, da je film Lepotica in zver namenjen ženskam, film Deadpool pa moškim, zlasti mlajšim osebam obeh spolov; ženske sanjarijo o princih, ki jih bodo rešili ali jih bodo rešile same, moški pa sanjarijo o tem, da bodo našli nekoga, ki jih bo imel rad takšne, kakršni so. Avtoričino proučevanje vseh prvin filmov je zelo natančno in podrobno, ugotovitve večkrat ponovi, svoja spoznanja ponazori z grafičnim prikazom, krogom, v katerem so navedeni odstotki o vidikih različnih značajev. Raziskovalkine ugotovitve se ujemajo s trditvami v literaturi, ki jo je izbrala za izhodišče svojega proučevanja. Med filmoma kot predmetom premišljevanja avtorica odkriva razlike, in sicer: v filmu Deadpool ženske nimajo nobene prave vloge in služijo samo v oporo moškim likom, v filmu Lepotica in zver je protagonistka sicer aktivna, vendar v marsičem premalo odločna, saj se v svojem ravnanju samo odziva na pobude moških.

Mojca Kupčič ugotavlja, da se filmska industrija sooča s problemi pomanjkljivosti ženskih likov in njihove vloge v filmih. »Največji problem vidimo predvsem v tem, kako seksističen je film, ki je namenjen moškemu občinstvu. Svojemu občinstvu namreč daje vtis, da so ženske stranski liki, ki obstajajo zato, da stojijo ob strani pomembnejšemu moškemu karakterju, velikokrat pomanjkljivo oblečene, torej so kot nek dodatek za priteg pozornosti.« (str. 50–51) Raziskovalka predlaga, da bi filmski ustvarjalci lahko učinkovito nagovarjali oba spola, filmska industrija bi se vsekakor morala spremeniti. Odnos do žensk je nesprejemljiv, sklene Mojca Kupčič, saj daje vtis, da so ženske nepomembne in da je nanje mogoče gledati le kot na objekte. Zelo tehtna in poglobljena je razprava z naslovom Junaštvo, idealizacija in nedosegljivost v praksi: analiza glavnih likov in prikazanega novinarstva v filmu Vsi predsednikovi možje (All the president’s men). Napisala jo je Martina Lebar, študentka medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Avtorica nameni pozornost glavnima likoma v filmu iz leta 1976, novinarjema, ki sta razkrila afero Watergate in s tem pripomogla k padcu vlade Richarda Nixona. Martina Lebar, se, izhajajoč in izbrane literature, loti teoretičnega prikaza in analize filma, prav tako pa tudi opredelitve novinarstva in zlasti dejavnosti preiskovalnih novinarjev (in novinark). Filmi naj bi odsevali družbeno že sprejeta stališča in jih reproducirali. Časnikarstvo je četrta veja oblasti in kritično opazovanje ravnanja vladajočih, opravljanje javnega dela, pri katerem naj bi bili tisti, ki se z njim ukvarjajo, neodvisni, avtonomni, nepristranski, objektivni, nevtralni, pošteni, verodostojni, neposredni, hitri in aktualni ter naj bi imeli občutek za etiko. Pomembni so tudi: opazovanje, dokazi, izkušnje in merjenje; temelj novinarstva je resnica. Za preiskovalno novinarstvo med drugim velja, da je ta posebni tip novinarstva odkriva dejstva, ki jih določene institucije želijo prikriti, in pri tem uporablja posebne metode. Politično in metodološko je preiskovalno novinarstvo najstrožja oblika časnikarstva, vendar tudi najbolj ranljiva. Avtorica omeni trditev Mance Košir, češ da se v sodobnem medijskem prostoru povečuje tržno novinarstvo, namenjeno medijskim potrošnikom, poglavitnega pomena pa bi moralo biti informiranje z vidika javnega interesa. Novinarja v filmski upodobitvi sta na prvi pogled videti idealizirana, toda pomembno je, da sta se zavzemala za resnico, bila nepristranska in nevtralna, vodil ju je razum, usmerila sta se k bistvu, zato je bilo njuno delovanje po mnenju Martine Lebar objektivno in nepristransko. Kot preiskovalna novinarja sta se usmerila k virom, sleherno informacijo skrbno preverila in odkrila dejstva, ki so imela za družbo velik pomen, določena institucija pa jih je želela kratko malo prikriti. Avtorica navede dialoge kar v angleščini, le didaskalije zapisuje v slovenskem jeziku. Teja Kovačič, študentka že omenjene Fakultete, je napisala prispevek Harry Potter in analiza filma skozi primerjavo likov. Ogledala si je vseh osem filmov, posnetih po mladinskih romanih pisateljica J. K. Rowling, natančno predstavila njihovo vsebino in v svoji raziskavi skušala ugotoviti, kateri občutki so pripisani dvema nasprotujočima si filmskima likoma, protagonistu Harryju Potterju in antagonistu Drecu Malfoyju. Poglobila se je v ustrezno literaturo in svojo analizo razdelila na naslednje dele: scena, opis scene, zunanji videz, mimika, dialog, drugi liki v sceni, glasba, vzdušje, postavitev kamere in osvetlitev. Zastavitev problematike je umestila v razpredelnico, v nadaljevanju pa je temeljito proučila obnašanje glavnega junaka in antijunaka, pozitivna, negativna in nevtralna čustva, spremembe v njunih razmerjih in večjo ali manjšo napetost, ki se pri tem poraja. Čustva je ponazorila z grafi in številčno. Spremembe je opazila tedaj, kadar so se v filmih pojavile nove negativne osebe oziroma nasprotniki, ves čas pa je bil poglavitnega pomena boj med dobrim in zlim. Teja Kovačič je prišla do spoznanja, da je Harry Potter v skupnih scenah pogosteje izražal pozitivna čustva, v nasprotju z njim pa je Dreco Malfoy večkrat izrazil negativne emocije. Nejc Muršec, mag. inž. medijskih komunikacij, je v zborniku objavil prispevek, ki temelji na objavljenem magistrskem delu, naslovil ga je Iz računalniške igre v subkulturo: analiza transferja subkulturnih elementov med igro Tony Hawk’s Pro Skater 2 in subkulturo rolkarjev. Avtor odgovori na vprašanje, v kolikšni meri so se subkulturni elementi igre transferirali na posamezne igralce. Skejtanje kot subkultura namreč pomeni sožitje med različnimi subkulturami in pojavnostmi, kot so glasba, potovanja, arhitektura, kreativnost, šport in duhovni razvoj človeka. Avtor je zapisal: »Osnovni cilj naše raziskave je bil oceniti vpliv, ki ga je imela videoigra Tony Hawk’s Pro Skater 2 na igralce.« (str. 135) Muršec je potrdil naslednje hipoteze: skupina rolkarjev izkazuje značilnost subkulture; igra vpliva na ključne elemente subkulturne formacije; vpliv igre na subkulturne elemente je med pripadniki subkulture rolkarjev percipiran pozitivno. Pri raziskovanju je avtor uporabil naslednje metode: polstrukturiran intervju, opazovanje z udeležbo, vizualne metode, kodiranje, analizo na podlagi frekvenčnih tabel in deskriptivno metodo. Tu in tam je izhajal iz lastnih izkušenj in znanja, saj se že več kot dvajset let ukvarja s skejtersko subkulturo. Za skejterje ima vožnja veljavo osebnega izražanja, svobode, kreativnosti, druženja, povezanosti, medsebojnega spoštovanja in motiviranja. »Skozi našo raziskavo smo ugotovili, da celoten proces, torej od igranja igre do skejtanja kakor tudi delni transfer elementov iz ene sfere v drugo predstavlja prostovoljno aktivnost, ki temelji na pozitivnih občutkih v virtualnem kakor tudi v realnem svetu.« (str. 213) Veronika Zidar, študentka že omenjene Fakultete, v svojem prispevku Igra lignja (Squid Game): moralna dejanja, vzroki in posledice ter ogledalo družbe analizira posamezne epizode korejske Netflixove serije Igra lignja, prouči značaje v njih, njihovo obnašanje in povezanost zgodbe s sodobno družbo. Nekateri imajo serijo za kapitalistično satiro, sam režiser jo označi za kritiko kapitalizma. V prikazovanju je vse preveč nasilja, nekateri prizori celo spominjajo na dogajanje v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Serija spodbuja veliko moralnih vprašanj, takih, ki se nanašajo na možnost izbire, sebičnost, kršenje zakona, fizično in psihično nasilje, odločanje in morebitno obžalovanje. Avtorica v preglednicah natančno prikaže dogajanje in svoje sklepanje o njem, med drugim tudi to, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Veroniko Zidar pravi, da jo je pri raziskovanju gnala akademska radovednost. Kritično ugotavlja, da je serija Igra lignja za otroke neprimerna, saj je v njej veliko agresije in krutih dejanj, zlikovci pa za svoje ravnanje niso kaznovani. »Že samo igranje smrtonosnih iger zavoljo denarja, ki ga zaslužiš na smrti prijateljev in drugih soigralcev, je nezanemarljivo grozljiva ideja, ki je otroci ne dojemajo na enak način kot odrasli. Odrasli se namreč poistovetijo s serijo kot ujetniki nepravičnega kapitalističnega sistema, medtem ko se otroci preprosto poistovetijo z igralci velike, vznemirljive igre.« (str. 276) Očitni so stereotipi o močnih in dejavnih moških ter revnih, nemočnih, šibkih in premalo pametnih ženskah, tudi o demokraciji in medijski manipulaciji se poraja veliko dvomov. Veronika Zidar je prepričana, da njena analiza lahko pomeni dobro odskočno desko in pomoč pri morebitnih dodatnih raziskavah. Izr. prof. dr. Andrej Naterer, predavatelj na Filozofski fakulteti, Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, je avtor prispevka z naslovom Digitalna etnografija Dobrinje med letoma 1992 in 1995. V njem z metodo etnografske analize prouči filmske posnetke, ki so nastali v tem obdobju. Dobrinja je naselje v severnem delu Sarajeva, predel tega mesta, ki so ga leta 1984 zgradili za nastanitev udeležencev olimpijskih iger, po športni manifestaciji pa je je postalo eno najmodernejših urbanih naselij v nekdanji Jugoslaviji, med drugim primerno za bivanje mladih družin. Na dveh kvadratnih kilometrih živi približno štirideset tisoč ljudi. Leta 1992 se je v Bosni in Hercegovini začela vojna – to se je zgodilo prav v Dobrinji in tam se je leta 1995 tudi končalo. Natererjeva analiza posnetkov iz vojnega obdobja v Dobrinji temelji na izvirnih in nemodificiranih posnetkih intervjujev, videodnevnikov in socialnih situacij, stopetdesetih videoposnetkih, ki so dostopni na YouTubu, večina posnetkov je amaterska in polprofesionalna, upoštevani so tudi televizijski prispevki lokalnih in mednarodnih televizijskih postaj, motivacijski spoti in dokumentarni filmi. Avtor proučuje zaščito in oskrbo, obrambo ter socialno in kulturno življenje in poudari, da je bila v času strašnega trpljenja z vseh vidikov očitna izjemno visoka stopnja sodelovanja, altruizma in solidarnosti med ljudmi. »Veliko sogovornikov je v intervjujih , ki so vključeni v te posnetke, povedalo, da sta jih vojna in trpljenje zbližala, nekateri pa so celo poudarili, da so ravno zaradi vojne ljudje spet postali ljudje in da si pomagajo, ne glede na nacionalnost.« (str. 301) Potekalo je improvizirano izobraževanje, omeniti pa velja tudi delovanje različnih religij, muslimanske, katoliške in pravoslavne, in poudariti, da je bila njihova dejavnost humanitarna in altruistična, torej nediskriminatorna do prebivalcev in prebivalk. Pisec sklene, da prevladuje prikazovanje opustošenja in razdejanja, posnetki pa kažejo tudi primere izjemne iznajdljivosti, solidarnosti in trdoživosti prebivalcev ter inovativne oblike socialnega organiziranja, »… ki so v kontekstu vojne uspele zagotoviti preživetje, povrh tega pa tudi oblikovati neverjetno zanimivo socialno in kulturno življenje«. (str. 313) Posnetki vojnega dogajanja v Dobrinji bi bili lahko uporabni pri snovanju boljše družbene prihodnosti in prizadevanju za mir, je prepričan izr. prof. dr. Andrej Naterer. Doc. dr. Smiljana Gartner v svoji recenziji med drugim meni, da so raziskovalni problemi v zborniku jasno zastavljeni, prav tako so predstavljene rešitve. Avtorice in avtorja korektno navajajo vire in večina jih pokaže poznavanje aktualnih znanstvenih in strokovnih prispevkov. Recenzentka predlaga, da bi bilo angleške odlomke treba prevesti v slovenščino, omeni pa tudi manko relevantne in aktualne literature v nekaterih prispevkih, vseeno je klasifikacija izvirnih znanstvenih člankov po njenem mnenju ustrezna. Druga recenzentka, doc. dr. Danijela Lahe (obe recenzentki sta predavateljici na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru), zbornik ovrednoti za delo, ki z analizo različnih vizualnih medijev na izviren in imanenten način aktualizira posamezna družbena vprašanja, zato je njegova vsebina primerna za študijske in nadaljnje znanstvenoraziskovalne namene. Zbornik Subkulture, Prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj, Mediji, popularna kultura in subkulture bo zagotovo pritegnil pozornost velikega števila bralk in bralcev, saj je informativno pisan in bogat ter poln široke in poglobljene vednosti. V izhajanju iz najnovejših virov, tako literature kot podatkov in drugih zapisov na svetovnem spletu, je delo tudi poučno in hkrati dobra aplikacija na obravnavano problematiko. Pomembni so tudi vidiki kritičnosti do dogajanja v današnji družbi, humana naravnanost in spodbuda za nadaljnji premislek.
Marija Švajncer