Piše: Matej Krajnc
Croatia Records, 2023
Pa poglejmo: Jugoslavija si je sredi sedemdesetih po relativnem neuspehu pesmi Dan ljubezni (1975) in Ne mogu skriti svoju bol (1976) vzela premor od tekmovanja za pesem Evrovizije. Znova smo šli šele 1981 z Vajto in njegovo Lejlo, a trajalo je še dve leti, da smo ponovili uspeh iz šestdesetih – Daniel Popović je z Džuli dosegel četrto mesto in dokončno postavil Jugoslavijo nazaj na evrovizijski zemljevid. Singlica z Džuli se je po vsej Evropi vrtoglavo dobro prodajala, pri Jugotonu pa so hitro prepakirali Danielov debitantski album Bio sam naivan iz leta 1982 – umaknili so pesem Prvi ljubavni san (Willy from Germany Drafija Deutscherja, znanega tudi z imenom Tim Coons) in dali Džuli na čelo albuma. Zamenjali so tudi naslovnico; dočim je na izvirniku Daniel sedel osamljen v baru, je bil na novi različici pop zvezda v usnju in bleščicah. Album ostaja najbolj prodajan glasbeni album na območju bivše skupne države, poleg naslednika, Suze i smijeh, ki je izšel naslednje leto, pa ostaja tudi najboljši Danielov album nasploh, tako po konsistenci kot po koherenci objavljenega. Če je plošča Suze i smijeh Danielov najpopolnejši avtorski izdelek do zdaj, je Bio sam naivan album, ki je tej plošči pripravil teren; Daniel je že takrat imel za seboj deset let kariere, uveljavil se je kot eden najvidnejših vokalistov in kitaristov pri nas, in čeravno je pod velike žaromete prišel v spremstvu Đorđa Novkovića, ki je napisal večino pesmi na prvencu, je kaj kmalu dokazal, da je sam avtorsko dovolj suveren, naposled je tudi Džuli prišla izpod njegovega peresa. Pesem letos praznuje 40 let in posledično jih toliko šteje tudi najbolj znana različica albuma Bio sam naivan – izvirnik je slavil lani.
Danielov prvenec je bil narejen v slogu svojstvenega country rocka s primesmi skaja (kar je rahlo dišalo po novem valu), popa in rockabillyja, torej na način, kot je tedaj ustvarjal Shakin’ Stevens. Danielu so nekateri očitali, da je njegov epigon, češ da Džuli spominja na njegovo istoimensko pesem, a se je kmalu izkazalo, da ima Daniel svoj lasten ustvarjalni profil. Drži, da je Danielova tedanja glasba zlasti zaradi uporabe harmonike in mešanice roots-slogov iz petdesetih spominjala na Stevensa (Stevensovi pesmi Oh Julie bila pravzaprav bolj podobna Đeni nosi kečke) in da v zaključni pesmi na albumu, Srce je lažov loš, slišimo odmeve City Girls J J Calea, a vsi ti vplivi so se zlili v zelo prepričljiv glasbeni izdelek, ki je zlasti v različici 1983 že nosil znaten Danielov avtorski pečat. Na plošči je Daniel predelal še klasiko Bobbyja Veeja More Than I Can Say, s katero je v sedemdesetih velik uspeh dosegel Leo Sayer, sicer pa je napisal baladi Ti si moja sretna zvijezda in že omenjeno Srce je lažov loš. Dominacija Novkovićevega avtorskega peresa je bila za tedanje estradne zakonitosti nekako pričakovana, a na naslednji plošči ni bilo več njegovih prispevkov. Daniel je stopil na pot ene največjih solističnih pop karier pri nas.
Pričujoči ponatis komercialno najuspešnejšega Danielovega albuma verno sledi izvirniku; bil sem nekolikanj presenečen, da so se pri Croatia Records odločili remasterirati in ponatisniti to ploščo, a nato tolikanj bolj vesel: plošča je bila pomemben mejnik v zgodovini popularne glasbe pri nas in zasluži si, da jo po toliko letih slišimo znova, drugače in s kontekstom. Pesem Džuli ostaja ena najboljših pesmi, kar smo jih kot Jugoslovani poslali na Evrovizijo in spodobi se, da ji iskreno voščimo. In morda posežemo tudi po izvirniku iz leta 1982, da slišimo, kako je bil pričujoči album pravzaprav zasnovan na začetku.