Sony Legacy, 2023

Piše: Matej Krajnc

Drugi letošnji album je Willieja iz zapuščine Harlana Howarda pripeljal nazaj v svojo lastno; sprehodil se je po svojem katalogu in znova pretuhtal nekatere pesmi, tokrat v bluegrassovski štimungi. Zvrst je za Willieja naravna, začuda ni tega storil že prej. Imel je regejevski album, na njegovih ploščah smo slišali country rock, blues, western swing, pop, vse živo torej; tudi bluegrass se je kdaj že pojavil, a pričujoči album že z naslovom tematizira glasbo, ki jo bomo slišali. Denarja je vredna že naslovnica, ki zelo spominja na neko drugo travico, ne nujno iz domene Billa Monroeja, očeta zvrsti.

Tokrat je iz Družine, Williejevega benda, na plošči ostal samo zvesti Mickey Raphael, sicer pa se zvrstijo priznana imena iz zvrsti: Rob Ickes, Ron Black, Dan Tyminski … Treba je bilo dobro izbrati in na albumu se zvrstijo zvečine znane Williejeve pesmi, od On The Road Again in Sad Songs And Waltzes do Bloody Mary Morning in Good Hearted Woman. Nekaj je deep cuts, denimo Home Motel, a pravzaprav niti ni pomembno, zanima nas zgolj, kako pesmi funkcionirajo v novih oblekah in nismo razočarani: pred nami je sveže pretuhtan izsek iz kataloga, raje rečemo izbrana poglavja, ki iz ust devetdesetletnika ne zvenijo prav nič staro ali utrujeno, nasprotno, zdi se, da Willie pridobiva energijo “as he goes”. Bluegrass je svojstvena zvrst, ki lahko povprečnemu poslušalcu kmalu postane monotona, za tiste z vajenimi ušesi pa je v njej izjemno veliko inštrumentalistične subtilnosti in feelinga. Pomembno je poslušati vsako glasbilo posebej, ko solira in tudi takrat, ko ne: vse ima svoje mesto in če prisluhnete prav, postane glasba neverjetno razgibana. In ker Williejeve pesmi niso bile nikoli šablonske, se ni bati, da bi glasbeniki zapadli v rutino.

Pretuhtavanja zapuščine so vedno dobrodošla, saj stare pesmi zaživijo v novih kontekstih, z leti pa tudi interpret pridobi izkušnje in leta, potrebna za čisto novo doživljanje že izrečenega. V tej luči navdušeno pozdravljamo novo ploščo Willieja Nelsona in z zanimanjem spremljamo tudi tekoče koncertno dogajanje. Willie je pri devetdesetih sicer nekoliko zmanjšal kvoto špilov, kar je razumljivo, odnehal pa ni. Ni se že petič upokojil ali poslovil, pa si potem premislil. Igral bo, dokler bo šlo. In dokler bo tudi Trigger še hrzal.