piše: Milan Novak
»RITEM KAPELJ IN TIŠINA«
Vitka pesniška zbirka Pođi u šumu, zagrli stablo (HZKD; Klanjec, 2021), z vsega štirideset pesmi, je razdeljena v tri cikle. V prvem so zbrane pesmi s tematiko narave, predvsem gozdnih podob. V drugem so pesmi, polne neizpolnjenih želja, namenjene dragi osebi. Pesmi v tretjem ciklu so duhovne narave. Zbirka, ki se jo vzame v roke sproščeno, brez pomislekov, takšno povabilo prinaša že fotografija na naslovnici in pa samo ime zbirke.
Pesniški subjekt ohranja žensko obliko, vendar se že v začetku prve pesmi POSTAT ĆU BREZA loči od tuzemskosti. Skozi pesmi spreminja svojo podobo, a vseskozi je lirično razpoložena. Največkrat se pojavlja kot nekakšna gozdna vila, čeprav njena oblika niti ni pomembna. S tenkočutnostjo do gozdnih prebivalcev opremi veter, ali pa, kar tako, kot misel, potuje skozi gozd. Nekje v senci, v podtonu odzvena svetlobe na kapljicah rose, je včasih opaziti tudi priklic spominov. Avtorica jih nevsiljivo spaja v slike gozdnih podob: »U sjeni stara bagrema, / istog što se jutros rasuo / cvijetom / mirisom, / čarolijom… / što ispod ogrubjelih ramena / čuva prijateljstvo i nježna sjećanja.« (U SJENI STARA BAGREMA)
Lirične pesmi drugega cikla so prežete s tišino, samoto in željo, neizpolnjenim hrepenenjem. Podobe, ki jih avtorica izbira, ne kričijo, ne tožijo, mehke so, kot snežinke, kar je tudi sicer avtorici očitno draga prispodoba: »… Zagledana u svjetlucavu, / snijegom prekrivenu stazu, / brojim tvoje stope / što ostaju kao podsjetnik / da bio si tu. // Sakrit ću ih u pjesmi / prije nego ih ukradu / neki tuđi koraci.« (STOPE)
V pesniški zbirki Pođi u šumu, zagrli stablo sem našel kar nekaj zelo lepih pesniških prvin, zagotovo pa je posebej treba izpostaviti ritmičnost. Marija Hlebec ima očitno zelo dobro izoblikovan občutek za notranjo melodijo pesmi. Zelo opazno pa ta uigranost zbledi ob rimanih pesmih, predvsem v zadnjem ciklu.
Gre za drugo knjigo pesmi Marije Hlebec. Nedvomno je to druga v daljšem nizu, z veseljem torej pričakujemo njene prihodnje.
