V prvi svetovni vojni se je boril na italijanskem bojišču, kjer je bil kmalu težko ranjen. Leta 1916 ga pošljejo na enoletno zdravljenje, me drugim tudi v zdravilišče Laβnitzhöhe pri Gradcu. Junija leta 1917 se poroči in preostali dopust preživel v Doleh pri Borovljah pri nevestini družini (Mara Novak) na Kočuhi pri sorodnikih. Opravljal različne službe pri socialnem varstvu, v časnikarstvu in založništvu.

Ob koncu prve svetovne vojne sta Avstrija in nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev obe zahtevali dele južne Koroške. Za rešitev spora in postavitev državne meje med obema deželama je antanta določila, da se izvede plebiscit. Takrat, leta 1919-1920, je bil Albreht nameščen pri cenzurnem uradu okrajnega glavarstva Koroške (Avstro-ogrska monarhija je cenzuro ponovno uvedla spričo prve svetovne vojne leta 1914). V Borovljah je v tem času deloval v plebiscitni propagandi za slovensko stran in se bojeval za severno mejo Koroške oziroma plebiscitarno cono A. Plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920. Kaj kmalu je postalo jasno, da je boj izgubljen, saj je 59,1 % prebivalstva glasovalo za priključitev tega dela k Avstriji (med njimi tudi mnogi slovensko govoreči prebivalci), le 40,9 % pa za pripadnost Kraljevini SHS. Zaradi kulturne izolacije je Albreht, tako kot mnogi drugi intelektualci, zapustil Koroško in se vrnil v Slovenijo.

Po 1924 je živel precej boemsko, prijateljeval z nekaterimi sopotniki moderne (Radivoj Peterlin – Petruška, Cvetko Golar, Milan Pugelj) in se preživljal s pisateljevanjem. Med drugo svetovno vojno je deloval v OF, zato so ga Italijani zaprli in obsodili na smrt, vendar so kazen znižali na 15 let zapora. Po koncu vojne je delal kot politik na terenu. Umrl je leta 1955 v Ljubljani.

Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani med leti 1904 – 08, po 4. razredu je odšel v frančiškanski samostan v Brežicah. Leta 1908 se je kot novic pridružil frančiškanom v Brežicah. Na I. Državni gimnaziji se je izobraževal do leta 1913. Zaradi popravnih izpitov mature ni opravil, a je vseeno odšel v Gradec na izredni študij prirodoslovja. Po pripravljalnem stažu je izstopil in dokončal gimnazijo v Ljubljani. V tem času se je družil z Ivanom Cankarjem, ki ga je uvedel v krog ustvarjalcev Ljubljanskega zvona. Študiral je fiziko v Gradcu, vendar študija ni dokončal.

 Študiral je fiziko v Gradcu, vendar študija ni dokončal. 1915 je bil vpoklican v vojsko, 1916 ranjen na italijanski fronti. Ob koncu vojne je bil na Koroškem, kjer se je 1918 tudi oženil. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil koroški prostovoljec, nato v službi slovenske pokrajinske vlade propagandist na plebiscitarnem področju. Po vrnitvi domov leta 1915 je dokončno maturiral ter bil nato vpoklican k vojakom v oficirsko šolo v Brežah na Koroškem (Friesach), od koder je bil kmalu odstranjen kot politično sumljiv.

Albreht je v svojem življenju ustvaril razmeroma obsežen opus, ki zajema poezijo, prozo in dela za otroke. Bil je tudi kritik in publicist. Večino Albrehtovih proznih del so kmečke povesti, ki so izhajale po delih v časopisih in revijah, tri pa so izšle tudi v knjižni obliki (Ranjena gruda, Dom na Slemenu in Zarečani). Albrehtove povesti so tipične predstavnice t. i. regionalne oz. pokrajinske literature, saj so v njih še posebej izpostavljeni kraji oz. pokrajina, v kateri se povest odvija. Domačini lahko v njegovih delih še vedno prepoznajo Hotedršico in okoliške zaselke, hribe, predvsem pa domača hišna imena. V Albrehtovi poeziji pa je občuten vpliv slovenske moderne, predvsem Cankarja. Pozneje tematsko ozadje pesmi pogosto predstavlja vojna in njene posledice. Pesmi je objavljal predvsem v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, mladinsko poezijo pa v Angelčku in Vrtcu.

Ustvarjalno je izšel iz slovenske moderne. Pesmi in prozo je začel objavljati že v dijaških letih v listih Biseri, Angelček, Vrtec, njegovo prvo natisnjeno delo pa v črticah Slavka (Angelček, 1910). Postopno je prešel k Ljubljanskemu zvonu in Slovanu, pozneje pa objavljal v mnogih drugih listih in publikacijah iz obdobja: Književni jug, Slovenski narod, Domovina, Jutro, Gruda, Kmetski list, Domači prijatelj, Slovenec, Odmevi, Žena in dom, Vodnikova pratika. Objavil je štiri pesniške zbirke, v katerih prevladujejo oblikovno konvencionalne, spevne pesmi z ljubezensko tematiko, pogosto upesnjujejo bolečino ob izgubi, smrti ljubljene osebe. Več pripovednih del krajše, zlasti srednje dolžine, je umeščenih v mestno ali vaško okolje na Koroškem ali Primorskem. Melodramatske ljubezenske in druge napol trivialne pripovedne poteke v njih večkrat usodno kroji vojna, dogajanje pa zapletajo še značilna črno-bela karakterizacija oseb in navezanost junakov na zemljo ter domovinska ideja v nacionalno mešanem okolju.

Sorazmerno plodovit je bil Albreht kot pisec za mladino. V medvojnem času je sodeloval s pesmimi, zgodbicami, pravljicami v mladinskih revijah časa: Vrtec, Angelček, Zvonček, Mlada Jugoslavija, Novi rod, Mladi junak, Mlado Jutro, Sokolič, Naša radost, Naš dan, Mladi Korotan.

Mladinska igra Sirota Jerica je bila večkrat uprizorjena. Nekatere njegove otroške pesmi in pesmi z domoljubno tematiko so uglasbene. Albreht se je ukvarjal tudi s publicistiko – napisal je literarna poročila in spomine na Ivana Cankarja, Milana Puglja, Radivoja Peterlina – Petruško in prevajanjem. Nekaj del je izdal v samozaložbi. Po drugi svetovni vojni je pisateljsko utihnil, objavil je samo še nekaj pesmi za otroke.

Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.