Piše: Matej Krajnc
Litera, 2023
Psov’o je Braca i krivce i žrtve,
puške i vaške i rov prepun blata.
Rek’o je: “Ne možeš prebrojati mrtve
jer su se carevi igrali rata.”
Odlomek iz pesmi Ratnik paorskog srca Đorđa Balaševića zlasti v zadnjih dveh vrsticah imenitno in pretresljivo strne srž vojn: igra velikih. Carjev. Ljudje? Kolateralna škoda. V časih, ko je po svetu odprtih ničkoliko front, govorimo zlasti o dveh: tisti v Palestini in tisti v Ukrajini. Nedolgo tega smo imeli še eno, ki tudi še vedno ni končana, a se je začasno umaknila, tisto z netopirji in tržnicami in laboratoriji, ki tudi ni bila nič več in nič manj kot igra carjev, to je zdaj jasno. V neposredni bližini imamo despote, ki se nočejo umakniti in manekene, ki se nočejo pogajati. Imamo nekdanje žrtve, ki zdaj neusmiljeno počnejo drugim tisto, kar so drugi nekoč njim, in še več kolateralne škode na eni in drugi strani. Umira na milijone ljudi, ker je interes kapitala tak, da ljudje sploh niso faktor. Faktorja sta zgolj moč in denar. In ko nekateri lahkomiselno zamahnejo z roko: eh, saj tako daleč pa ne bodo šli, se spomnimo nekdanjih koncentracijskih taborišč. Uplinjevanj. Spomnimo se nedavnih varnostnikov pred trgovinami. Spomnimo se svetovne politične retorike izpred dveh, treh let. Spomnimo se prizorov z Bližnjega Vzhoda, ne samo teh, ki jih gledamo zdaj, tudi preteklih. Iz zgodovine se ne učimo, smejemo se ji v brk in se tolčemo po prsih: za cesarja in očetnjavo. In ko očetnjava izginja v dimu, se še vedno tolčemo. Ker je tako prav, kajne.
Knjiga Laure Buzeti, ki govori o obisku nemškega kanclerja Brandta na Poljskem leta 1970, nas precej neposredno opominja na to, kako in kaj je s spravo. Nekateri pač vztrajajo do zmage ali neizogibnega poraza. Ne glede na žrtve. Nočejo si priznati, da se morata najti volja in čas za dogovor, pa najsi bo še tako težko. Ljudje gledajo, ne morejo verjeti. In na koncu tudi odpustiti ne morejo. Na koncu nemara res ni več volje za pogovore. Ne časa, ampak volje, ker so upravitelji marionet šli predaleč in so ponosi že preveč prizadeti. In ko si nekdo že izbori svojo pravico in svobodo, se petdeset let pozneje najdejo ljudje, ki to zanikajo in si na tem zgradijo politične kariere. Ker so ljudje nezadovoljni, so lahke tarče populistov, ki gradijo na strune najbolj ranljivih emocij svojih sledilcev. Zgodba je vedno ista, sprememb v glavah pa ni. Kot da smo zares tako neumni, da se pustimo vsakič speljati na isto vižo. Carji vedno vztrajajo, da je vse črno ali belo. Mediji največkrat vztrajajo z njimi. Ljudje pa gremo za gongom. Na vrvicah, ki jih je pozneje prepozno prerezati. Družina Janowski v romanu ima s tem težave. Novinar Otto, ki pride v Varšavo, da bi poročal o kanclerjevem obisku, je optimističen glede sprave med Poljsko in Nemčijo, vendar med srečanji z Janowskimi spozna, da ne gre tako gladko, da se sprave ne da doseči kar tako. Čeprav je pravzaprav precej enostavno, tako, na papirju. In če bi bili ljudje drugačni, bi bilo enostavno tudi sicer: sprava bi ne bila potrebna, ker se sploh ne bi sporekli zaradi kosa zemlje, zaradi pohlepa nekaterih veličin. A carji se igrajo in ljudje se klanjamo carjem. In potem se zgodi point of no return. Zgodi se poezija, ki ne more v pesniško zbirko. Zgodita se brat in sestra, Florian in Dorota. In novinar, ki se itak vedno zgodi v kaki od podobnih situacij. In kako je zdaj s predvojnimi mejami Poljske? Kako je s sporazumom? Kako je s čustvi vpletenih? Roman Laure Buzeti je pretresljivo pričevanje o stvareh, ki se ne bi smele zgoditi. Avtorica je stara 23 let in študira psihologijo. Carji molčijo.