Rosanne Cash: She Remembers Everything

Piše: Matej Krajnc

Blue Note, 2018

Rosanne-Cash-She-Remembers-Everything

Rosanna že dolgo ni več “wild”, kot je v pesmi leta 1967 šegavo pel njen oče John, ali pa je morda zdaj bolj “wild” kot kdajkoli prej. Vemo, da je bila vedno naprednega duha, da ni pristajala na podrejeno vlogo žensk v glasbeni industriji in da je na to tudi pogosto opozarjala. Po obdobju albumov, na katerih je obračunala s svojimi koreninami, zdaj, pri triinšestdesetih, v konceptualni zbirki so-avtorskih pesmi obračunava s zeitgeistom in to ji dobro uspeva. Avtentičnost njene glasbe je vedno nekako načenjala produkcija, tudi na minimalističnih ploščah zadnjega časa je zvenela precej sterilno, na novem albumu pa poskrbi, da se zlasti v zadnjih dveh pesmih nekoliko manj tozadevno potrudi, čeprav bi bilo prav zanimivo, če bi od nje nekoč dobili čisto lo-fi ploščo; bila je namreč dekle rokenrola in panka, odraščala je v bolj svobodni Kaliforniji, živela v Londonu, zato se je tudi njena različica country glasbe nekoliko razlikovala od nashvillske, pa tudi od teksaške, čeprav je v svojem zgodnjem diskografskem obdobju živela s Teksačanom Rodneyjem Crowellom, kar pa je spet dobro, saj teksaška scena, ki ji je pripadal Crowell (Guy Clark, Townes van Zandt, Steve Earle, Blaze Foley), ni imela nič kaj dosti skupnega z nashvillsko, kar pa spet ni čisto res, saj je Guy Clark dolga leta živel v Nashvillu in okrog sebe zbiral nadebudne mlade Teksačane, ki so potem zvečine vsi imeli opraviti z Nashvillom in ga tako ali drugače jebali v glavo. To velja tudi za Crowellovo “delodajalko” Emmylou Harris, ki je izšla iz folka in “kozmične” glasbe Grama Parsonsa, Nashvillu vcepila nekaj Bakersfielda, a bila kljub temu nekolikanj preveč polikana za van Zandte in Foleyje (in Johne Prine, če smo že pri teh), v ta “čarni ris” pa je v osemdesetih nato priletel tudi Crowell kot solist in s Tonyjem Brownom poliral svoje plošče, sicer po strukturi vsaj sprva nekolikanj drugačne od “ustaljenega”.

To rekši je treba pričujoči plošči takoj izreči kompliment v smislu neomajne drže kontra situaciji, ki se ta hip dogaja v ZDA. Osnovne človeške pravice so v “Trumpovi deželi” kršene kot po tekočem traku in na to je glasno opozorila med drugimi že Barbra Streisand na svoji plošči, ki je izšla malo pred Rozino. V pesmih, kot so The Only Thing Worth Fighting For, Particle And Wave, The Undiscovered Country in 8 Gods Of Harlem Rosanne Cash v svojih besedilih načne precej vprašanj enakopravnosti med spoloma in nato še več drugih širšedružbenih vprašanj, v katerih se med vrsticami bere vprašanje legitimnosti življenja v “novih” ZDA. Nacionalisti ta vprašanja ponavadi zavrnejo s populističnim: če komu kaj ne paše, lahko gre!, a tovrstna aroganca ne rešuje stanja, zgolj slabša ga. Zato je osrednja pesem albuma prav že omenjena 8 Gods Of Harlem, sonapisana z Elvisom Costellom in s starim borcem za osnovne človeške pravice Krisom Kristoffersonom – oba tudi zapojeta po eno kitico. V tej pesmi se združijo vsa glavna vprašanja plošče, od položaja ženske v ZDA (in svetu) do vseh drugih tem, ki mučijo tiste, ki jim je kaj mar, “silent majority” pa iritirajo. A zgodovine ni nikoli spreminjala “silent majority”.

Kaj bi bilo, če bi se spomnili čisto vsega, kar se nam je kdaj zgodilo, se sprašuje Rosanne v naslovu albuma in to tuhtanje prenaša iz pesmi v pesem. Ona (ali one) je/so to pot tista_e, ki “se spominja(jo) vsega” in ta teža je hkrati – in +. Tokrat seveda v prenesenem pomenu, saj je zares zgodovina tista, ki “nosi vse” in se “vsega spominja”. V njej je vse zapisano, zlasti to, da je “land of the free” zgolj prazna floskula in da smo kljub napredku še zelo daleč od cilja. In da se občasno pojavljajo ljudje, ki ta napredek ustavljajo s sovraštvom, pozicijo moči in zlasti arogantno ignoranco, ki je najnevarnejša. Zato bi se iz zgodovine morali učiti, “we’ll be crossing to Jerusalem with nothing but our love” poje Rosanne v pesmi Crossing To Jerusalem. Žal to počnemo z nestrpnostjo. Z zavestjo, da smo vsemogočni. Mali bogovi, kot bi dejal Vlado Kreslin, ki se delajo, da verjamejo v boga.

Ekipa, ki je ustvarjala ploščo, ni bila majhna, poleg dveh junakov, ki smo ju že omenili, je med gosti (in soavtoricami) Sam Phillips, žezlo produkcije pa je držal Rosannin soprog John Leventhal. Zanimivo je tudi, da plošča nosi založniški pečat založbe Blue Note, ki je tudi okrilje Norah Jones, med drugimi. Igrajte se malce z zvrstnimi oznakami: jazz, western swing, country, honky-tonk, blues, R’n’B (klasični, ne novodobni) folk itd., pa poglejte, kaj ostane v preseku.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.