Srečanje z dirigenti in komponisti na kongresu Wasbe je bilo leta 1987 v Bostonu. Zvrstili so se uradna srečanja, v prostem času pa še neposredni stiki med udeleženci. Sedeli smo ob okrogli mizi in razpravljali o vsem mogočem, predvsem pa seveda o glasbi. Ker se nekateri nismo poznali med seboj, smo se tudi na kratko predstavili. Ko sem omenil, da prihajam iz Jugoslavije, sem pričakoval, da večina ne bo vedela, kje je ta država. Ko se omenil nekdanjega predsednika Tita, se jim je posvetilo, od kod sem. Moja angleščina je nekoliko šepala, zato sem se navzočim začel opravičevati. Vsi so bili prijazni in razumevajoči. Nekateri udeleženci, predvsem tisti iz Južne Amerike, tudi niso blesteli v sporazumevanju v angleščini, zanje tujem jeziku.
Za omizjem je bil tudi neki profesor iz Bostona. Rekel je, kako čudovito je, da sploh govorim angleško, saj sam ne zna nobenega tujega jezika in se je zato posipal s pepelom. Večina Američanov ne obvlada nobenega drugega jezika, tudi visoko izobraženi ne. Rekel sem, da mi gre nemščina veliko bolje z jezika kot angleščina. Bil sem še malo žleht in se ga vprašal, kako pa je kaj z italijanščino, nizozemščino, francoščino … Ali kdo od navzočih obvlada katerega od teh jezikov? Vsi Američani so samo odkimavali in se mi čudili, pa ne samo meni, temveč Evropejcem nasploh, za katere je znano, da obvladamo več jezikov. V resnici tudi jaz ne znam toliko tujih jezikov, a sem jim le dal misliti, kako zelo so zavarovani v svoj jezik, mali narodi pa si prizadevamo, da bi spregovorili tudi v drugih jezikih. V njihovih očeh sem bil videti kot pravi pravcati poliglot. To seveda ni držalo, prijetno pa mi je le bilo. Takoj sem pozabil na pomisleke o slabem znanju angleščine, ki so me prevevali na začetku srečanja. Če smo dobronamerni, se lahko sporazumevamo na različne načine.
(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)