Kriminalni roman/5. poglavje
Upokojeni kriminalist Srečko Kos se je v slaščičarni pri Kalimeru nastavljal soncu. Globoko zamišljen je iz vrčka počasi srkal pivo. Po dveh mesecih ležernega življenja mu je upokojitev začela presedati. Pogrešal je kolege v službi in akcije. Pri svojih dobrih petdesetih je bil še poln moči. Zaradi narave dela, ves čas je namreč služboval na delovnih mestih z beneficirano delovno dobo, se je lahko upokojil v svojih najboljših letih. Iz razmišljanja ga je prebudilo vibriranje telefona. Globoko je vzdihnil in prevzel klic.
»Zdravo, Srečko! Šteješ ovce in poslušaš mravlje?« se je pošalil šef kriminalistov Zorko.
»In pasem dolgčas,« se je nasmehnil Srečko. »Zakaj kličeš? Prideš na partijo šaha?«
»Ne, ne morem. Imamo nujno zadevo. Prosim, pomagaj nam. Pripelji se v Duplek.«
»Praviš, naj se aktiviram.«
»Saj ti bomo plačali. Bom pripravil avtorsko pogodbo.«
»Zorko, nehaj. Rabim akcijo. Pošlji lokacijo.«
Kriminalist Kos se je pripeljal na kraj dogodka, ki so ga s trakom zavarovali policisti. Zorko ga je že čakal in mu v roke porinil službeno značko.
»Kaj imamo?« je vprašal Kos.
»Zgorel avto in ožgano truplo.«
»Priče?«
»Ribič.«
»Je dal izjavo?«
»Ne še.«
»Rad bi govoril z njim.«
Zorko ga je pospremil do očividca, ki se je vidno pretresen naslanjal na vrbo in odkimaval z glavo. V rokah je držal ribiško palico z nataknjenim črvom, ki se je zvijal v vse smeri.
Vlasta Črčinovič Krofič, Diamant, grafit na kartonu, 31 x 23, 2024
»Kriminalist Kos. Se lahko pogovoriva?« je vprašal Kos in pokazal službeno značko.
Ribič je pokimal.
»Lepo počasi. Pogovor bom snemal.«
Ribič je prikimal.
»Imate dovoljenje za ribolov?«
Ribič je iz žepa potegnil ribiško izkaznico s svojo fotografijo, na kateri je pisalo njegovo ime, Slavc Ribič.
»Slavc Ribič?« se je začudil Kos.
»Ja, Slavc Ribič, ribič,« je ponovil vprašani.
»Povejte, prosim, kaj ste počeli na obrežju reke.«
»Ribe sem lovil. Pa danes ne prijemajo. Po nedavnih poplavah so se poskrile. Mogoče celo preselile. Poginile niso, ker bi plavale obrnjene s trebuhi navzgor na gladini vode. Lani je imela naša ribiška družina velike izgube. Malomarneži so v reko spustili strupe. Takrat je poginilo več ton najboljših primerkov. Kot da to ni dovolj. Nad reko so priletele jate kormoranov in požrle osemdeset odstotkov rib.«
Kos je prikimaval in dovolil Ribiču, da je končal predavanje o težavah z gojenjem rib. Vedel je, da potrebuje očividec sprostitev, preden bo prešel k bistvu. »Pravite, da ste lovili ribe. In kaj je bilo potem?«
»Najprej sem opazil večji dron, ki je krožil nad mojo glavo. Pomislil sem na soseda, ki me je snemal, ko sem lovil ribe. Film je objavil na Instagramu. Zelo sem mu zameril. Takrat je bil lov prepovedan, a da te očrni sosed! Nezaslišano! Ujeli so me in ribiški družini sem plačal kazen. Tudi on je na črno lovil race, pa ga nisem prijavil.«
»To za nas ni pomembno. Nadaljujte,« je pripomnil Kos.
»Brezpilotni letalnik je še nekajkrat zaokrožil, nato se je spustil zelo nizko. Nenadoma je vse zavibriralo, razlegel se je močan pok in zasmrdelo je po zažganih gumah. Najprej sem pomislil, da je eksplodirala granata iz druge svetovne vojne. Ena izmed tistih, ki so ostale neeksplodirane iz časov, ko so zavezniki bombardirali Maribor z okolico. Teh je na brežinah Drave veliko. Potem sem pomislil na vojno v Ukrajini, kjer sprte strani uporabljajo sodobno tehnologijo. Kaj, če je brezpilotni letalnik iz tistih krajev zašel na naše ozemlje, tako kot se je nedavno pripetilo sredi enega izmed zagrebških parkov.«
»Pustiva vojno, pustiva oddaljene incidente. Nadaljujte z današnjim dogodkom.«
»Strah me je bilo. Nisem radoveden, a ko sem opazil gost črn dim in nekaj minut za tem še ognjene zublje, sem se približal. Vozilo je bilo v plamenih. Plameni so se vzpenjali do višine krošenj. Nisem mogel pomagati. Gasilnega aparata nisem imel. Poklical sem gasilce. Požar so pogasili in iz vozila izvlekli človeka. Mislim, da je bil takrat že mrtev. Takšnih opeklin ne preživi nihče.«
»Hvala za sodelovanje, če se še česa spomnite, nas pokličite,« je končal zasliševanje Kos.
Zoglenelo truplo so policisti pospravili v črno vrečo in kovinsko krsto ter ga poslali na preiskavo v obdukcijski oddelek. Predmete, ki so jih našli v vozilu, so popisali in jih poslali v forenzični laboratorij.