Jože ni dolgo premišljeval, kaj naj stori. Izsiljevalec ali izsiljevalci, predstavljal si je, da jih je več, so ga stisnili v kot. Kaj še lahko izgubi? Pa naj objavijo njegove slike, če ne gre drugače. Jih pa ne bo čakal križem rok. Stanovanje je zapustil takšno, kot je bilo in se odpravil na Vošnjakovo. V mislih je premleval pretekle dogodke in iskal rdečo nit, a je ni našel.

V sprejemni pisarni je dežurni policist pred njega porinil formular in s strogim glasom ukazal: »Izpolnite ga čitljivo.« Pri osebnih podatkih se mu ni zatikalo: ime, priimek, bivališče, EMŠO, davčna številka. Davčna številka? Pri tej se je ustavil. Zakaj hočejo vedeti davčno številko? Menda ga ne bodo oglobili, ker je neznanec vlomil v njegov dom in ga okradel. Zmajeval je z glavo, izpolnil nadležno rubriko in se ustavil pri zadevi. Vlom, seveda, vlom. Tako je napisal. Drugače je bilo v nadaljevanju, pri obrazložitvi. Kemični svinčnik je vrtel med prsti, si grizel spodnjo ustnico in si z levo roko podpiral glavo. Kje naj začne? Prečrtal je besedo vlom in jo nadomestil z izsiljevanje, obrazložitve pa ni napisal, ker ni vedel, kje naj začne. Pri anonimnem pismu – pridi lovit ribe ali še prej pri sendviču, ki ga je porinil med pošto. Formular je predal policijskemu uslužbencu in čakal. Čakal je več kot eno uro, preden so ga poklicali v pisarno z izveskom: kriminalist Srečko Kos.

Kos je sedel za računalnikom in se kratkočasil z video igrico. Danes je bil dežuren in na srečo ni bilo mnogo dela. V igro se je zatopil. Povsem ga je prevzela, zato ni opazil Jožeta, ki je stal med vrati in razmišljal, če naj vstopi. Kriminalist je namreč dajal vtis resne zaposlenosti. Kos je igro izgubil in grdo zaklel: »Pismo.« Dvignil je glavo in opazil obiskovalca. V zadregi je zaškrtal z zobmi, vstal s stola in Jožeta posadil h klubski mizici. Kosov obraz se je zmehčal. Nasmehnil se je na široko, se zaupljivo sklonil k Jožetu in s čutečim glasom vprašal: »Kaj vas teži, kaj se je zgodilo?«

Jože je požrl slino in začel zmedeno pripovedovati, medtem ko je kriminalist risal puščice in krogce in resno prikimaval in ponavljal: »Pismo, ribe, vedeževalka, sosed, banka, ura, vlom.«

Kos je gubal čelo, vrtel pisalo med palcem in kazalcem, prekrižal noge in se na stolu naslonil globoko nazaj. Nenadoma je frcnil kuli na mizo in vprašal: »Kavo ali vodo?«

Jože je požrl slino. Bolj bi mu prijal zlatorog, a če ni izbire, bo imel vsaj drobec koristi od proračunskih sredstev. »Kavo in vodo,« se je odločil.

»Nimamo tajnice,« je pojasnil Kos, vstal in se sprehodil do kavomata. Ne da bi Jožeta vprašal, kaj želi, je izbral kavo z mlekom brez sladkorja. Papirnati lonček se je počasi polnil, najprej s temnorjavo tekočino, nato še s curkom mleka. Kava iz avtomata je bila strup za Kosov želodec. Po njej ga je kislina žgala po grlu. Malo se je ošteval, ker ni razmišljal o morebitnih zdravstvenih težavah, a v tem trenutku je potreboval bistre misli. V predalu je na srečo imel še eno tableto rupuruta. Medtem, ko je iskal rešitev za svoje osebne težave, je kot Napoleon premleval v mislih,  kako naj pojasni Jožetu, da je pristal v območju težko izsledljivega, skoraj nerešljivega primera. Računalniški kriminal se je razbohotil čez državne meje. Storilci so postali neverjetno iznajdljivi in so vedno en ali celo dva koraka pred zakonodajo. Če jih kriminalisti uspejo izslediti in jim dokazati namero, se zatakne pri inkriminaciji. Kaznivo dejanje ni opredeljeno v zakonih in zadeva na sodišču pade ravno iz tega razloga. Poleg tega si storilci najamejo spretne odvetnike, ki izrabijo vsa pravna sredstva in iščejo napake v postopkih. Takšno je dejansko stanje. A če bi vse to razlagal strankam, jih ne bi opogumil. Verjetno bi kar vrgle puško v koruzo. Še slabše bi bilo, če bi katera med njimi svoj primer začela raziskovati na lastno pest in se izpostavila življenjski nevarnosti.

Po dveh požirkih vročega napitka, je Kos začel: »V letošnjem letu ste sedemsto štirideseti primer phishinga ali po domače ribarjenja.«

»Phishinga, ribarjenja? Kaj je to?«

»To je vrsta računalniškega kriminala. Gre za lažno predstavljanje. Tiste, ki se vanj zapletejo poskušajo kriminalci pretentati, da razkrijejo svoje osebne, finančne in varnostne podatke, nakar jim izpraznijo bančne račune in jih izsiljujejo. Lahko jih celo spravijo v bankrot. Imate srečo, ker na računu nimate denarja in ker niste izpolnili zahtev prevarantov.«

»Saj veste, kako je v državnih službah. Dosti dela in malo muzike,« se je opravičeval Jože.

»Nič slabega ne mislim. Pri nas je podobno. Nadure in dežurstva ob petkih in svetkih. Nadur in ur za pripravljenost se nabere ogromno, več, kot jih dovoljuje zakon, koristiti pa jih ne moreš. Premalo nas je. Novih zaposlitev ministrstvo ne  dovoli. Šefi pravijo, da smo med delovnim časom premalo učinkoviti. Kaj nakladam. Saj to ni pomembno.«

»Pri nas je podobno,« je sključil ramena Jože in se zastrmel v konico svojega čevlja.

Kriminalist ga je opazoval. Po mislih so mu rojili nerešeni primeri, ki so se tragično končali. Nek moški pri štiridesetih, oče treh otrok, se je pred leti zapletel v piramidno igro Catch the Cash. Igra ga je zasvojila kot plesna droga. V igro je vlagal vedno večje zneske, ki si jih je sposodil pri banki. Ko ga je banka nehala kreditirati, si je denar sposojal pri prijateljih, znancih in sorodnikih. Za nameček se je piramida izkazala za veliko prevaro. Žal se je vanjo vključil zelo pozno, ko ni bilo več novih igralcev. Možakar je izgubil ves denar, izgubil vse premoženje, razglasil je osebni stečaj in pristal na cesti. Nihče se ga ni usmilil. Na koncu ga je družina in družba izključila, kar ga je tako potrlo, da se je obesil.  Kos se je stresel. Te zgodbe ne bo delil z Jožetom. Predlagal mu bo nekaj drugega: »Jože, vem, da vas je izsiljevanje potrlo. V takih primerih ni dobro ostati sam s svojimi mislimi. Imate koga, h kateremu bi se vsaj začasno preselili?«

»Imam mamo. Ne, k njej ne grem, mi bi postavila preveč vprašanj.«

»Prav. Za pomoč in podporo imamo v sosednji pisarni psihologa. K njemu vas bom napotil, seveda, če soglašate. Med tem časom pa bom na teren poslal forenzike. Omenili ste, da ste prejeli pisma. Jih imate s sabo? Bomo pregledali prstne odtise in morebitne biološke izločke. Iz slednjih bi lahko dobili DNK storilca.«

»Prav,« je privolil Jože in iz žepa izvlekel dve pismi, nakar se je po hodniku napotil k psihologu.