Kriminalni roman/6. poglavje
Maja in Vesna sta s sedmimi predšolskimi malčki ustvarjali velik kolaž. Iz časopisov in revij so izrezovali zanimive motive in jih lepili na kartonske škatle. Otroci so prostor napolnili s smehom in pozitivno energijo, kot da bi posijali dve sonci.
Nenadoma je Maja obstala. V roke je vzela revijo in na prvi strani opazila naslov s poudarjenimi črkami: PREPRODAJALCI NA BEGU, razpisana tiralica. Kratek članek je bil opremljen z veliko barvno fotografijo skupine moških, med katerimi je bil eden neverjetno podoben njenemu očetu. S tresočimi prsti se je sprehodila po sliki in šepetala: »Ata, nemogoče. To nisi ti.«
Iz razmišljanja jo je prebudila Vesna: »Prinesi nama kavo. Imam čisto suho grlo.«
Maja je prikimala, vstala in se odpravila na hodnik, kjer se je skoraj zaletela v plešastega na sencih osivelega in malce zavaljenega moškega v pomečkani vetrovki in oguljenih kavbojkah. »Kos, Srečko Kos, kriminalistična policija. Iščem Majo Vidovič.«
»Maja Vidovič sem jaz. Želite?«
»Prosim, če pridete z mano.«
»Zakaj? Kaj se je zgodilo?«
»Brez vprašanj!« je rezko odgovoril kriminalist, zakopal roke v žep in se prestopil.
»Kje imate nalog?« je poznavalsko vprašala, kot da bi bila na domačem parketu.
Zajela je sapo in hotela ugovarjati, ko jo je prekinil: »Boste izvedeli na postaji.«
Prikimala je, sledila kriminalistu po kamnitem stopnišču na dvorišče in sedla na zadnjo klop policijskega reno megana. Za volanom je sedel uniformiran policist. »Šef, kam gremo?«
»Na Vošnjakovo,« je zamrmral Kos.
Voznik je divje speljal, da so se prilepili na sedeže kot pred vzletom letala. Med potjo se niso pogovarjali. Maja si je grizla ustnico, po glavi pa so ji rojila nešteta vprašanja, vse od tega, kaj je zagrešila, do zakaj se je znašla v dosjejih kriminalistov. Jo je na protivladnih protestih ujela kamera? Je tri leta od pojava korone širila virus, ne da bi za to vedela? Je podpisala škodljivo pogodbo ali utajila davke? Ohromljena od strahu, kot da je robot, je na Vošnjakovi izstopila in se togo premikala. Policijska uslužbenca, tisti v uniformi in drugi, ki se je predstavil za kriminalista, ste se postavila vsak na eno njeno stran, ona pa se je med njima počutila kot zločinka.
Vlasta Črčinovič Krofič, Diamant, grafit na kartonu, 31×23, 2024
Pri vhodnih vratih sta pokimala varnostniku, on pa jima je pomežiknil. Na policijski postaji sta jo vodila po stopnišču navzgor in po labirintu hodnikov do vrat brez napisa. Odprla sta jih in jo porinila skoznje. Obstala je v beli svetlobi fluorescentnih luči med štirimi stenami z eno samo mizo in dvema stoloma. Gladke stene, kamera v kotu, na drugi strani pa skupinica kriminalistov, ki opazujejo osumljenčeve reakcije. Zasliševalnica. Sesedla se je na neudoben stol, prekrižala noge in roke, zaprla oči in se prepustila meditaciji in pranajami.
V negotovosti so jo pustili več kot eno uro. V nekem trenutku je zaznala obrise postave na nasprotni strani mize in glas: »Ste zdravi?«
»Nisem bila na Kitajskem. Sploh nikjer, ker nimam denarja za počitnice. Zdrava sem.«
Moški je snel masko in prikimal. V njem je prepoznala kriminalista, ki jo je pospremil na postajo. Usta je previdno odpiral, kot da bi hotel prikriti dva manjkajoča zoba v spodnji čeljusti, ko je vprašal: »Veste, zakaj ste tukaj?«
»Ne vem,« je odgovorila in se trudila odgovor potrditi z neverbalno govorico. Najprej je kriminalista začudeno pogledala, nakar je roke razklenila in jih plosko položila na mizo, medtem ko je imela obrazne mišice povsem v oblasti.
»Najprej bova izpolnila vprašalnik,« je nadaljeval in izpolnjeval vprašalnik z njenimi osebnimi podatki.
Ime: Maja
Priimek: Vidovič
Očetovo ime: Silvester
Starost: 30 let
Bivališče: Klinetova ulica 26
Kraj: Maribor
Izobrazba: magistrica ekonomije
Zaposlitev: brezposelna, vključena v javna dela
V mislih se je poigrala še z drugimi nemogočimi vprašanji, kaj pa velikost čevljev, številka modrca, pogostnost menstruacije. Ne, teh rubrik ni bilo na vprašalniku, je pa kriminalist na mizo izpraznil vsebino plastične vrečke.
»Poznate te predmete?«
Rolex, šop ključev, ob desnem robu ožgana osebna izkaznica, kreditna kartica, plačilna kartica, dva desetaka in nekaj kovancev so se pomešali med seboj. V roke je vzela osebno izkaznico. Na črno-beli fotografiji je bil posnetek njenega očeta. Fotografija se je ujemala s podatki, navedenimi na dokumentu: Kralj, Silvester; 30. 5. 1971; Maribor, Forum 6c. Tudi plastični denar se je glasil na očetovo ime. Glede lastništva ure, ključev in gotovine ni bila prepričana, da so njegova last, a če je uradna oseba tako menila, pa naj bo.
Srečko Kos je nenadoma vstal, sklonil glavo in zamrmral: »Iskreno sožalje.«
Nevidna sila, kot da bi bila na stolu raketa, jo je pognala kvišku in srce v njenih prsih je ponorelo.
»Kaj se mu je zgodilo?« je zakričala in se s hrbtom naslonila na steno, kot da bi v njenem hladu iskala zavetje.
»Predmeti so bili najdeni v avtu ob truplu. Vse kaže, da je pokojni Silvester Kralj.«
Sesedla se je na stol. Kretenj ni mogla nadzorovati, in ko je hotela k ustom ponesti kozarec vode, ji je zdrsnil iz rok. Tekočina se je polila po njej in po tleh, za njo pa so se, kot da bi odprl pipo, zlivale solze.
Kriminalist je počakal, da se je umirila, nakar ji je postavil nova vprašanja: »Kdaj ste bili nazadnje v stiku z očetom?«
»Več kot deset let ga nisem videla.«
»Ali veste, s čim se je ukvarjal?« je sledilo novo formalno vprašanje.
»Ne vem, nisva si bila blizu. Preživnine ni plačeval nikoli. Tudi na mamin pogreb ni prišel.«
»Zaenkrat bo to dovolj. Boste uredili formalnosti za pogreb? Lahko ga pokopljemo na občinske stroške v skupno grobnico,« je zaključil Kos in ji proti podpisu izročil očetove predmete.
»Ne, pokopala ga bom,« je smrkala Maja. Očetove predmete je pospravila v torbico in vprašala: »Ga lahko vidim? Rada bi ga identificirala.«
»Raje ne. Odsvetujem vam. Njegovi ostanki so preveč iznakaženi. Ohranite ga v spominu takšnega, kot se ga spomnite.«
Maja je pokimala: »Na desni nogi je imel tetoviranega pajka.«
Kos je prikimal: »Še se bova srečala,« se z njo rokoval in jo pospremil na ulico.