TAM DALEČ

Ne vem, če je začetek in konec,
nebo je bilo razklano, teža na prsih neznosna,
razprodaja rabljenih besed uničujoča,
molk je enak temi, 
kolesar je negibno obležal,
stojiš tam in čakaš na obsodbo, 
ni bil strah, prej spoznanje, da je bilo odločeno že
prej,
gib se dobro poznal, sto let sem ga vadil, 
nasloniš vso težo telesa v pest in zajadraš,
votlina praznih oči in kri,
počepneš pod staro oljko, 
opazuješ stare solinarske hiše brez streh na čipkah
valov,
med prebujanjem in norostjo je tanka, nevidna
črta,
čarobni Kafka je to znal ubesediti,
vso sivino praznine, 
neskončno dolge hodnike in obsodbo, 
noč je nebo, ki ga parajo strele,
drobci starejših podob, 
tisto občutje, da so vsi odšli, 
Jure, Berta, Boštjan,
Mah in srebro, Filio ni doma, Slepa okna, 
stara mama je to preprosto razložila,
pri Brezovar zavij na desno, tretji grob, 
samo maminega groba nikakor ne najdem,
vem, da je tam nek bor, kamniti križi, voda in
če pogledamo tako z distance, Ime ima Dana Zajc
prav:
življenje nima vrednosti, 
sam, si plačilo za vse.  

~Franjo Frančič~
Nemir in strast, Založba knjig Kulturni center Maribor, Zbirka Simfonica Slovenica 05, 2019