Drobtine jutra so ožulile moje telo.

Kako hitro je brezmejno spolzelo

skozi prste ene roke, medtem ko je

druga iskala džezvo za kavo.

Zjutraj je vse drugače, kava ne diši domače,

jajca so napol surova in mudi se mi domov.

Pospravim drobtine in se oblečem 

v nekaj prepišnega, lahkega in poletnega.

Pobašem torbo in grem, korak je lahek.

Tečem. Tečem proti vsemu in vsem.

Veter mi kuštra lase in dviga obleko.

Svobodna sem, tečem hitreje in okus

po grenki kavi je le še odmev praznih obljub,

odprem torbo in usujem drobtine po pločniku.

Skoraj jih ni. Vsakič jih je manj. 

Duša se več ne drobi, srce več ne ihti.

Diham en zrak in se vrtinčim v trenutku,

ti mi simpatično odmevaš v ušesih,

nasmehnem se jutru in grem. Dalje.