Piše: Marica Škorjanec – Kosterca

Kulturni center Maribor, 2023

Jana Hartman- Krajnc se je po letu 2000 z upokojitvijo poslovila od učiteljskega poklica in se posvetila predvsem literarnemu snovanju , ki si zasluži spoštovanje, tudi v obdobju korona krize, od leta 2020, sta izšla po dva romana letno: Cvet tulipanovca in roman Filip (2020) Pozabljena, Moj Trst (2021), Obletnica mature in Moj Maribor (2022), Gabernik in Vietnam v času korone (v soavtorstvu z Markom Planincem in Marjo Brček (2023), takoj po novem letu 1924 pa je izšel roman Najstnica.

Skoraj vsi romani Jane Hartman so avtobiografski, kar v pripovednih delih ni nič novega, nekateri preučevalci književnosti trdijo, da vsak pisatelj govori predvsem o sebi, svojem življenju in osebnem doživljanju resničnosti.

Roman Najstnica zajema čas od leta 1953, Janinega desetega rojstnega dne do male mature po končanih štirih razredih klasične gimnazije, s kratkim opisom nadaljnjega šolanja. Dogodki si sledijo v časovnem zaporedju. Delo sestavlja devetinštirideset krajših poglavij . Na koncu je še Beseda avtorice z naslovom Najstničine travme, Epilog in kratek življenjepis.

Težišče pripovedi je Janino šolanje v nižjih razredih Klasične gimnazije v Mariboru, kamor se je leto pred njo vpisala sestra Beba . Obe sta si želeli na to ugledno šolo, kjer so poučevali še latinščino in grščino. Kmalu so prišla prva razočaranja, saj je bila ta šola zelo stroga. Avtorica dokumentarno opisuje svoje profesorje z imeni, priimki in lastnostmi, kakor jih je dojemala kot najstnica in v časovni distanci svojih izkušenj. Nekateri so skoraj tekmovali v strogosti do dijakov. Povsod je bilo polno prepovedi in pravil. Vsakega profesorja opisuje po zunanjosti in karakterju glede na njihov pedagoški pristop v skladu z etičnimi načeli pravičnosti, uvidevnosti in razumevanja. Med njimi je nekaj izredno negativnih; vendar Najstnica sreča tudi nekaj plemenitih, dobrih profesorjev, ki v dijakih ne vidijo svojih sovražnikov ali podrejenih.

Pisateljica s čustveno toplino predstavi svojo veliko družino, starše , sorojence in bližnje sorodnike, stare starše, sestro Bebo, s katero sta vrstnici, zlasti pa teto Zdenko, profesorico, pri kateri sta s sestro stanovali več let ,ker je postalo dvosobno stanovanje pri starših pretesno . Ostali pa so povezani, starši so budno spremljali šolske uspehe in neuspehe svojih otrok. Slaba ocena iz latinščine ni bila edina kazen za obe grešnici- Jano in Bebo, z njima je obračunal tudi jezni oče, ki ni štel , kolikokrat ju je udaril s svojim usnjenim pasom.

Z velikim navdušenjem je opisano doživljanje v gledališču, saj so takrat v mariborskem gledališču izvajali najbolj znana ope

rna in dramska dela, srednješolci so imeli dijaški abonma, v predstavah so nastopali znani igralci in pevci, tudi primadona, sopranistka Otta Ondina, ki se je iz Italije priselila v Maribor.

Avtorica objavlja v romanu tudi svoje literarne začetke, pesmi o naravi in letnih časih in spise, ki jih je ohranila .

Tudi po 1953 so bile ekonomske razmere v državi še slabe, večkrat je zmanjkalo premoga, kar je vplivalo na podaljšanje polletnih počitnic, včasih pa je za isti učinek poskrbela epidemija gripe.

Dijaki iz nižjih razredov so občudujoče spremljali obrede poslavljanja maturantov in njihov Gaudeamus.

Šolske težave in zdrse avtorica opisuje zelo objektivno , a tudi samokritično, Sončne barve pa obsijejo počitniške dni, ki jih je najstnica Jana preživljala ob Jadranskem morju , zlasti potovanje na Plitvice in v Split.

V pripisu Najstničine travme avtorica zapiše, da je roman namenjen mladini in odraslim, predvsem pedagoškim delavcem in staršem, da se zamislijo nad svojim pedagoškim delom.

»Opisujem svoje doživljaje v nižji gimnaziji… Profesorji so na opisani prestižni šoli iskali pri učencih neznanje in so se naprej lahko šolali samo tisti, ki so bili dovolj močni, da so ves ta pritisk prenesli.«

Mlada Jana je izobraževanje nadaljevala na srednji ekonomski šoli, kjer je bila v novem šolskem okolju zelo uspešna.

Jeseni leta 1959 so ukinili klasično gimnazijo, dijake pa so razporedili med Prvo in Drugo gimnazijo.

Roman Najstnica je majhen izsek iz preteklosti šolskega življenja v Mariboru pred šestdesetimi leti, pričanje nekdanje dijakinje, ki je zaradi pretirane strogosti in krivic posameznih profesorjev prestala veliko hudega…

Pripoved je realistična, dokumentarna, ni literarizirana in temelji na pričevanju o resničnih dogodkih in osebah.

Knjiga je opremljena s fotografijami iz avtoričinega osebnega arhiva.

Marica Škorjanec – Kosterca