
Nastopajo: Alja Jeršič, Tom Veber, Miha Knehtl, Katarina Gabrovec, Matija Šiško. Fotomontaža in avtorji slike: igralna zasedba uprizoritve “O vojni, med vojno, z vojno”.
Imena likov uprizoritve so plod domišljije ustvarjalcev Študenteatra. Vsaka primerjava z dejanskimi osebami je zgolj naključna.
»Mi smo proti vojni. Mi smo se tematike lotili z občutkom. Mi smo … Stran od tipkovnice, ti privilegiran klovn!«
Premiera uprizoritve O vojni, med vojno, z vojno 22. 2. 2024 v Gt22 Maribor prikazuje posamezne izseke iz zgodovinskih časovnih obdobij, osredotočenih na napredek človeštva od ere Neandertalca vse do sedanje prisotnega Homo economicusa, vendar ne v omenjenem kronološkem zaporedju. Predstava se prične z poosebljanjem likov prologa O vojni, kjer spoznamo Polonco (Alja Jeršič) in Saša Arzenovića (Matija Šiško) ter režiserja Felipéa (Tom Veber), ki na vse pretege išče praktične razloge in rešitve, da Saše zavoljo njegove pretirane igre ne bi hipoma odpustil s snemanja. Polonca, mlada, nadobudna influencerka z nadpovprečnim privilegijskim kompleksom, je deležna posebnega tretmaja, kljub temu da od Felipéa, ki se v prizoru bori še z dodatnimi (notranjimi) demoni, s svojo toksično, vendar v post-modernosti še kako razširjeno osebnostjo, zahteva še skrajšan delovni čas ter da Sašo nemudoma odstavijo iz igralske zasedbe vojaškega filma.
Saša Arzenović, ki sprva daje zgled, da sploh ni pri stvari in da bo njegova igra še ena tistih, ki bo požela najhujšo možno obliko kritik, se nato preizkusi v vlogi vojaka, ki s svojim tovarišem (Miha Knehtl), najde truplo Polonce, ob katerem na nevednost vojakov vegetira Polončin duh (Katarina Gabrovec). Vojaka sta ob pogledu na prizor zmedena, vendar hkrati pretirano ponosna in izrazito patriotska. Seznanjena z neznano situacijo se obrneta na svoj zvesti Vojaški priročnik, ki narekuje izrecna navodila ob primeru najdbe človeške žrtve. Prizor tukaj postane nadvse komičen, saj vojaka na podlagi navodil skušata truplo oživeti, medtem ko nadnju in nad njuna dejanja preklinja Polončin duh, saj se počuti izredno čustveno in fizično napadenega.
Z motivom vzbujanja občutka moralnega mačka zavoljo seksističnih pripomb in dejanj Saše, se scena neto spremeni v parodijo zgodovinskega muzikala »The Sound of Music« (1965) v kateri Saša v svoji t.i. »kazenski točki« s prikupno, a z namenom ponižujočo obleko, uprizarja Fraulein Marijo (vendar nikakor tudi Julie Andrews), ki zapeljivo beži pred eskadriljo nacistične partije in ob tem precej entuziastično javka melodijo uvodne teme in skladbe filma, »Prelude and the Sound of Music« (1965: Richard Rodgers and Oscar Hammerstein II). Zvok hribovja postane še bolj živ v naslednji točki. Narativa marveč preide v edukativno lekcijo o zmagi Homo erectusa nad Neandertalcem, ki je po komičnem boju tudi uničen in iztrebljen. Katarina G. in Alja J. z nadvse kreativno in živo igro uprizorita poboj nulte kulture, domišljijo pa buri ustvarjalnost kreativnega dramaturškega pisanja in vživeto pripovedovanje mnogostransko nadarjenega Miha Knehtla.
Tom Veber se nato kakor popolno nasprotje Felipévem liku prelevi v dobrodošlico izkazujočega Emcee-ja, lastnika Cabareta v času nacistične okupacije. Vsi nastopajoči se pridružijo v priredbi pesmi »Wilkommen« mjuzikla Cabaret-a (1966: John Kander) z uvodno prognozo sovražnosti med tremi državami. Tom Veber z vlogo gospodarja KitKatKluba, The Emcee-ja, definitivno dokaže, da se lahko prelevi tudi v lik, ki je tematskemu sporočilu mjuzikla primerno spogledljiv, obešenjaški in s svojim petjem vpadljivo nastopaški. A pohoten prizor s poudarkom brezskrbnosti in čudovite plesne evforije se nato hitro prelevi v vojno stanje. Zvok bombe odjekne po dvorani kot podivjan napalm, pod katerim uklonijo vsi liki.
V dramatiki nadarjen Matija Šiško, ki je s svojimi predlogi poimenoval predstavo, vsekakor zelo izstopa v točki uprizoritve vmesnega odlomka dramskega dela Disney razparač (1991: prevod Zdravko Duša, 1996) londonskega scenarista in slikarja Philipa Ridleya (1957), ki ga ovenča s čustveno igro brezupa, a kljub temu možnostjo ozdravljenja celotnega človeštva s protistrupom, podobnim najgrozovitejšemu izumu v celotni zgodovini človeštva – Oppenheimerjevi atomski bombi.
Grozote, brezup in tematike naravnih virov s prerekanjem perspektive otroka in odraslega je vseprisotna. Morda se poraja najbolj v predzadnjem prizoru z branjem pisem (napisal: Miha Knehtl) in med prizorom nekaj minutne priredbe epizode razvpite serije Peaky Blinders (2013 – 2022), kjer gre za merjenje moči, posledic PTSM in nepričakovano izkazovanje milosti ter ljubezni. Omenjen prizor v tunelih spremlja še vednozelena pesem iz animirane serije platforme YouTube »Shadow of Israphel« – Diggy Diggy Hole, v izvedbi metal skupine Wind Rose ( Napisal Simon Lane, 2014; izvajalec: Wind Rose, 2019. Dostopno na priloženih spodnjih povezavah), ki jo lahko še danes prepozna marsikateri navdušenec alternativne Geek kulture.
Izmed čustveno nabitih prizorov je improvizacijsko-instrumentalna izvedba skladbe Cançao do Mar (Dulce Pontes, 1961. Izvajata Katarina Gabrovec in Alja Jeršič) z duetom flavt in belimi vrtnicami, ki jih mimoidoč aktivist (Tom Veber) s stebelnim delom posadi v obe flavti, upajoč na mogočo mirovno pogodbo med metaforično uprizorjenima frontama. Katarina Gabrovec se izkaže še kot umetnica besedil v sentimentalni solo točki o številno prisotnih krutostih druge svetovne vojne – z upodobitvijo arhiviranega pisma umirajoče matere njenemu nerojenemu otroku.
Uprizoritev O vojni, med vojno, z vojno je v današnjem času najbolj odmevna ravno zaradi dvoletne obletnice ruske napovedi vojne Ukrajini. Je hkrati opozorilo na upor in neuklonljivost iz vseh zornih kotov in izvorov človeštva, ne glede na to, ali je upor zatiranih in nevidnih tih ali glasen. Je absurdizem v komediji, je prikazovanje in poudarjanje nesmislov boja med človeškimi bitji in nekje v ozadju tudi vzbujanje slabe vesti vsem tistim, ki so se kdaj v lastni življenjski sreči počutili privilegirane in tistim, ki bodo to še postali.
Več o uprizoritvi na povezavi https://moment.si/predstava/studenteater-o-vojni-med-vojno-z-vojno