Matej Krajnc

Veter je zakoračil po izbranih predmestnih strehah, Vilhelm … Vilhelm …

Ne, tako se ne more začeti.

V tistih krajih že leta ni bilo vetra.

Govorili so, da je življenje v predmestju lepo, da bo precej bolj mirno kot med industrijo. Tam, kjer je živel, sploh ni videl neba. Pogledal je čez cesto in tam je pela Josipa Lisac. Zaprl je okno, sicer bi ga zadušilo.

Rad je imel tisto hišo …

Potem pa basanje v kombi in ključi pred garažo. Golobučni Amon, ki ga je pričakal in potem zaprl ograjo …

Golobučni Amon je bil imeniten nepremičninar. Občina si ga je lahko privoščila. Sploh ni bil nepremičninar, kajne, občinski uradnik je bil. Z gostimi kostanjevimi lasmi je spominjal na kostanjelasega občinskega uradnika. Nikomur ni bil podoben, vsaj ne komu, ki bi ga Vilhelm poznal.

Veter je zakoračil po izbranih predmestnih strehah, Vilhelm … Vilhelm …

Pihalo pa je res dosti bolj kot okrog stare hiše. Odprt prostor. Nobenih konglomeratov. Tamle čez prva kmetija. Zdelo se mu je, da bo vsak hip izvedel …

“Prodate avto?”

“Prosim?”

“Če prodate avto!”

“Kdo pa ste vi?”

“Ingemar Stegenšek, onale hiša tam … Tako lepo ohranjenega amija 7 že dolgo nisem videl.”

“Ami 8.”

“Ne ne, 7 je, verjemite, moj nečak dela za Citroën!”

“In kaj bi vaš nečak dejal o napisu tule zadaj pri prtljažniku, gospod Stegenšek?”

“Ami 8 piše, ste prelepili?”

Vilhelm je bil nekako odločen, da še ne bo prodajal avtomobila. Prehitro je. Niti hišnih vrat še ni odklenil, pa je že v konfliktu s sosesko …

“Ste od daleč?”

“Ne.”

Nič kaj več ni hotel reči. Vsaj za zdaj ne. Gospod Stegenšek pride na vrsto pozneje, če sploh, mogoče ga bo zdaj, za začetek, celo na gobec, za dobre sosedske odnose, če ne bo nehal gnjaviti z vprašanji.

“Nisem ujel vašega imena …”

Niti ni mogel. Veter je pihal v drugo smer.

“Vilhelm.”

“Prodate avto, Vilhelm?”

“Ne.”

Pa je bilo urejeno. Gospod Ingemar Stegenšek se je na poti do svoje hiše še oziral. Čudil se je, dvigal obrvi. Gospod Ingemar Stegenšek je imel goste obrvi. Ni pa imel kostanjevih las kot Golobučni Amon. Gospod Stegenšek je imel rumenkaste lase, kot bi bili vsaj štirideset let izpostavljeni tobaku. “Izpostavljeni tobaku,” to mu je lepo zaneslo misli!

Ko je Golobučni Amon pobral ključe, je rekel samo: občina se vam zahvaljuje, gospod Vilhelm.

In prav je tako, je pomislil Vilhelm. Odkar je umrla Šugava Mati, se je občina samo zahvaljevala. Šugava Mati pa je podpisovala pogodbe. Dokler ji ni postalo slabo. A ni je zadela kap, to bi bilo le preveč predvidljivo. Tudi kladiva, ki ga je metal preklasti sosed, ne kot olimpijsko disciplino, ni dobila v glavo. Nekega dne ji je bilo dovolj podpisovanja pogodb. Legla je in rekla: čuj, zapri vrata od špajza!

Zaprl jih je tiho in pobožno, a se mu je zdelo, kot da je odloputnilo tudi njo. Nato se mu ni več samo zdelo, ko so jo odpeljali.

Patolog je sicer napisal poročilo, a rekel samo: poslušajte, vaša mama … he he he … he he he …

Ni spraševal, čemu dvojni smeh na koncu stavka.

Odločil se je, da najboljših let ne bo preživel v smogu. Na drug konec mesta gre, kjer pravijo, da je močvirnato, ampak čisto.

Parcele so skoraj zastonj. Telefonskih kablov še niso povlekli.

Razgledal se je. Tule na jugu tri hiše. Na oni strani ulice, proti zahodu, štiri. Onkraj križišča Stegenšek. V redu, to je pokrito. Čez ulico od Stegenška bajta z ogromnim tovornjakom. TAM? Ni. MAN? Ni. Scania?

Eh …

Morda bi bilo vseeno pametno, če bi odklenil.

Če bi …

Hiše si od znotraj sploh še ni ogledal. Vse je urejal Domadenko. Celo spal je na gradbišču. Ko so se z zidarji končno zmenili na čez …

Kaj pa je tole tu … Kaj pa je tole tu …?

Keson?

Avta ne bo prodajal. Ami 8 je bil dober, tudi za selitev. Karavani so zmožni prepeljati hišo in pol. Kak sedež je že podrl, to že … Domadenko je potem sicer rekel, naj za večje stvari raje naroči kombi. Imel je prav, Domadenko je imel vedno prav. Umrl je, ko so pokrili streho. Zidar, ki ga je po neumnem zabodel, je nato pobegnil proti Skopju. Dobili so ga nekje pri Ćelopeku, ko se je izdajal za kozjega pastirja. Ključe je dobil po pošti, še zadnja Domadenkova gesta. Kretnja? Zabičal mu je, naj ne hodi gledat novogradnje, preden ne bo prodana ona hiša, češ da je to podobno, kot če vidiš nevesto v tančici pred poroko. Kakšna tančica neki! Saj se ni nikoli poročil.

Stegenšek je najbrž poročen, je pomislil. Nato je odklenil.