Piše: Ivan Vogrič

Bruna Gerdoviča pravzaprav lahko štejemo za polnokrvnega Mariborčana, saj je v mestu ob Dravi preživel večji del življenja. Pa vendar je potrebno omeniti, da je bil rojen čisto drugje, v Nabrežini pri Trstu, znani zaradi kamnolomov, sicer pa tudi železniško vozlišče. V Nabrežini je živel le leto dni (rojen je bil 1914); z vstopom Italije v prvo svetovno vojno se je namreč v neposredni bližini tega industrijskega središča odprlo bojišče (soška fronta), zaradi česar se je družina preselila na Pragersko.

V kolodvorski restavraciji na Pragerskem je našel prvo službo, kot natakar. Tam je v mladih letih delal tudi njegov štiri leta mlajši polbrat Karel Paj, ki je padel kot partizan v zadnjem letu vojne (danes je po njem imenovana ulica na Pragerskem). Bruno je leta 1929 nadaljeval v tem poklicu v Ljubljani in nato v Mariboru. Prav tu, v hotelu Orel, je bil član  skupine, ki je podtalno delovala proti nacističnim okupatorjem. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto ga je gestapo aretiral novembra 1941 in ga naslednje leto poslal v Mauthausen. Prav tu je proti koncu vojne, januarja 1945, odigral pomembno vlogo v akciji za rešitev Prežihovega Voranca ob prihodu v to taborišče.

Šlo je za zelo drzen načrt, ki ga je, z namenom, da bi preprečila najhujše (smrt zaradi maltretiranja na prostem, ob nizkih zimskih temperaturah), izpeljala skupina slovenskih taboriščnikov ob podpori jetnikov drugih narodnosti. Skupina je takrat s prevaro – s sporočilom o smrti enega od novih prišlekov oz. sporočilom, da je bil posledično odpeljan v krematorij – izločila Voranca iz transporta iz Sachsenhausna ter ga nato uspešno skrila v enega od blokov. Pri tem mu je nudila oskrbo vse do osvoboditve taborišča. Da se je akcija srečno končala, se gre zahvaliti, poleg nepazljivosti paznikov in pogumu rešiteljev, tudi dejstvu, da je eden od slovenskih taboriščnikov takoj ob prihodu prepoznal Voranca, tedaj uveljavljenega pisatelja.

Gerdovič je bil ob osvoboditvi taborišča član protifašističnega odbora jugoslovanskih taboriščnikov. Akcije, kot je bila reševanje Voranca, so bile takrat zelo redke, šlo pa je za izraz zelo razvite solidarnosti med taboriščniki.

Po vrnitvi v Maribor, po vojni, je Gerdovič pomagal ustanoviti tamkajšnjo gostinsko šolo in jo vodil, kot direktor, do upokojitve leta 1966. To šolo priznava današnja mariborska gostinsko-turistična šola za svojo začetnico.

Bruno Gerdovič je umrl v Mariboru leta 2002 in je pokopan na pokopališču Pobrežje.

Njegovo ime je navedeno ob brezi, v spomin na rešitev Voranca, posajeni na Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih. Breza je iz bližine taborišča Mauthausen in stoji med drevninami iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Družbo ji delajo drevesa z Rašice in Jasenovca ter vrtnice iz čeških Lidic.