Piše: Matej Krajnc

Narava, 2023, ilustracije Andreja Karba

Ste se kdaj spraševali, kako je, če vas nihče ne mara? Ste se morda celo znašli v taki situaciji? Nekateri si vse življenje želijo zgolj pripadati in naredijo vse, da jih družba sprejme, spet drugi raje ostanejo sami in grejo svojo pot. A življenje gre tako, da je treba plačati ceno za eno in drugo – tisti, ki sledijo, redkokdaj razvijejo lastno identiteto, tisti pa, ki so samohodci, marsikdaj težje napredujejo v življenju. Velikokrat si tisti, ki so radi del skupine, družno privoščijo tistega, ki ni “njihov”. Je pa tudi možnost, da bi nekdo rad pripadal, pa ga družba enostavno ne sprejme. Ga izloči. Se mu posmehuje. In ta, ki bi rad bil “njihov”, naposled ugotovi, da je bolje, če je “svoj”. Včasih tudi ne ugotovi. Vse sorte reči se dogaja.

V pričujoči slikanici socialne pedagoginje Maruše Rozman se srečamo s cvetnim popkom, ki je “grd”, točneje: še nerazcveten, in ga kolegi ne sprejmejo, norčujejo se iz njega in ne marajo zanj. Andersenov grdi raček bi vedel, o čem govorimo. Popek se počuti drugačnega, sram ga je, da se ne razcveti, kot bi se to spodobilo, žalosten zaradi reakcij cvetnih sovrstnikov in vrstnic. A hej, ni čisto ves svet nastrojen proti popku: sonce ga ima raje kot druge in ves čas sije nanj. Soncu se zdi nerazcveteni popek lep. In nekega dne se tudi naš popek zbudi kot cvet, lepši od vseh ostalih. Kdor čaka, dočaka. Slej ko prej se nekaj zgodi.

Avtorica ob koncu knjige, opremljene s sijajnimi ilustracijami Andreje Karba, v spremnem besedilu opozori na pomen knjige in možnosti za njeno uporabo. Zgodba grdega račka se žal ponavlja skozi vso svetovno zgodovino: vedno je kje kdo, ki je zaradi svoje drugačnosti tarča posmeha. A vprašanje je: je res nujno, da si en izmed mnogih ali je bolje, da si sam svoj, drugačen in poseben? V pedagoškem poklicu so to ključna vprašanja, saj so otroci venomer pod vplivom vrstnic in vrstnikov, posledično pa se počutijo osamljene, nezaželjene in odrinjene. Seveda ne zgolj med vrstniki. Tudi v družini je lahko tako.

Pravljico Maruše Rozman se splača prebrati in pretuhtati. Sam zase vem, da nisem nikoli iskal potrditrve med vrstniki in se najbolje počutil sam na svojem. Nisem iskal družbe, tudi silil nisem vanjo, posledično sem ostajal odmaknjen in na svojem bregu, a mi to ni predstavljalo težav; najbrž gre za prirojene značajske lastnosti in urejeno družinsko okolje, kjer so me spodbujali pri delu in ciljih. Vendar je precej več tistih drugih otrok, ki imajo zaradi nesprejetosti težave. Moje osebno mnenje je, da bi se moralo vse začeti doma: družina je tisto sonce, ki mora vedno sijati na pravo mesto. Če tega ni, je spopad z družbo precej težji. Vzemite v roke pričujočo knjižico in še vi pozdravite sonce.