Med Zagrebom, Homcem in Ljubljano

Piše: Franc Križnar

24. Gostičevi dnevi 2024 so bili letos razpeti med Zagrebom, »Gostičevim« Homcem in Ljubljano. Povsod tam, kjer je živel in največ deloval prav on sam. Jože Gostič (1900-1963), tenorist oz. slovenski pevski as je deloval širom sveta, največ pa seveda prav v Ljubljani (1929-1937) in Zagrebu (1930-1937 kot gost in odtlej → kot redni član); seveda pa še na Dunaju, v Salzburgu po celotnem evropskem kontinentu in širom sveta. Kot sta zapisali avtorici (Marija Barbieri in Marjana Mrak) v obsežni dvojezični (hrvaško slovenski monografiji, Homec, 2000), » …bil je pevec kot ga še nismo imeli.« V tradiciji vsakoletnih tovrstnih obeleževanj na spomin J. Gostiča med Slovenci in Hrvati se je v skoraj četrt stoletni tradiciji nabralo veliko številnih povezav J. Gostiča med Ljubljano in Zagrebom. Tudi letos je bilo tako. Kulturno društvo »Jožeta Gostiča« s Homca pri Domžalah je najprej svoje članstvo popeljalo v Zagreb, v Hrvatsko narodno kazalište/Hrvaško narodno gledališče-Opero (1. 3.). Od vseh treh letošnjih dogodkov so se slednji sklenili v Ljubljani, na še eni od Gostičevih delovnih postaj.

G. Verdi, Nabucco (Zagreb)

Ta operna predstava in njen obisk Homčanov v Zagrebu je bila izbrana povsem slučajno, pač soodvisno od časa in kraja. Čeprav resnici na ljubo, prav tole delo z našim Gostičem nima nobene zveze. Nikoli je ni pel. Vsaj tako piše v obsežnem in povsem natančnem popisu prav vseh Gostičevih vlog, krajev časa njegovega petja. Ampak tudi tokrat je šlo za neke vrste neformalno srečanje med hrvaškim in slovenskimi ljubitelji in oboževalci ter ohranjevalci Gostičeve tradicije petja tu (v Ljubljani in Homcu) in tam (v Zagrebu). Slišali in videli smo eno od repertoarnih opernih del, ki še danes po skoraj 2-letni premieri (28. 10. 2022) velja za eno od reprezentativnih del HNK Zagreb kot 121. predstava v sezoni in 160. v celoti. Verdijev Nabucco v izvedbi HNK v Zagrebu: velik oder, dvorana, ansambli in nabor solistov je v skoraj tri urni sredstvi (4 dejanja in sedem slik) s sodobno odrsko in lučno tehniko, izkoriščanjem orkestra playbeckov vključene glasbe v izjemnem akustičnem prostoru in v polno zasedeni dvorani prikazal predstavo (v izvirnem italijanskem jeziku in z nadnapisi prevodov v angleški in hrvaški jezik). To so bili le načelni in splošni vtisi s predstave in v kateri je dominirala odlična hrvaška glasbeno gledališka operna produkcija. Ena od prvih Verdijevih uspešnic (komp. 1841-42; krstna izvedba Milano, 1842) je tako dominirala med nami in ustvarila enega (skoraj) pričakovanih fluidov. HNK Zagreb jo je tudi »uradno« vključil in to obeležil v listo zasedb: 24. Gostičevi dani/Gostičevi dnevi. Kljub temu, da je tokrat šlo za eno številnih ponovitev te zagrebške operne uspešnice in ki se mdr. tudi izteka prav v tejle (iztekajoči se) sezoni, navedimo glavne protagoniste Verdijevega Nabucca: odličen dirigentRobert Homen, režiser Giancarlo del Monaco, scenograf in kostumograf William Orlandi, oblikovalec razsvetljave Wolfgang von Zoubek, zborovodja Luka Vukšić idr. Glavne vloge pa so oblikovali Siniša Hapač (Nabucco), Natasa Katai (Abigaila), Ivica Čikeš (Zaharija), Dina Jularić Ivančić (Fenena), Roko Radovan (Izmael), Tamara Franetović Felbinger (Ana), Ozren Bilušić (Baalov veliki svečenik), Ivo Gamulin (Abdalo) idr. Odličen zbor in orkester sta vsemu temu še marsikaj še dodala; tudi s cimbasom v orkestru; ki je nizko trobilo in pokriva enak obseg kot tuba ali kontrabasovska pozavna. Izraz se je prvič pojavil v Italiji v zgodnjem 19. stol. kot pokončna kača. Pomenil je več inštrumentov, ki so lahko igrali najnižjo trobilno vlogo v italijanskih opernih orkestrih kot neke vrste nadomestek današnje tube. In Hrvati jo imajo v orkestru pri tej izvedbi Verdijevega Nabucca, lirične opere na libretto Temistocleja Solere po drami Nabucodonosor Avgusta Aniceta Bourgeoisa in Francisa Cornueja. Nič čudnega, da si je mdr. naš pševski prvak J. Goszič že davno izbrala za enega svojih uspehov prav Zagreb. Ta slovi po svojem blišču še dandanes.

– – –

Spominska sveta maša na Homcu

V nedeljo (3. 3.) je tradicionalno spominsko sveto mašo je daroval v ž. c. Marijinega rojstva na Homcu ljubljanski stolni župnik mag. Roman Starc. Ob somaševanju domačega župnijskega upravitelja Tadeja Ložarja so se tako v pridigi kot v nagovoru predsednika KD »J. Gostiča« s Homca Boruta Jenka spomnili na vsakoletnega slavljenca Jožeta Gostiča. Slavni pevec s svetovnih odrov je bil pogost gost domače cerkve. Ker je maša sovpadla obenem s 3. postno nedeljo je na koru ob orgelski spremljavi zborovodje Roka Rakarja prepeval Mešani pevski zbor Klas iz sosednjih Grobelj. V mašnem bogoslužju je bila tako na vrsti peta maša, ki so jo pevci in zborovodja sestavili iz slovenskih mašnih spevov in v uglasbitvah Ubalda Vrabca, Jožeta Trošta, Vinka Vodopivca in Franca Gačnika. Če k sporedu mašnega ordinarija dodam še koncert, ki je sledil maši kar s kora, večinoma v a cappella izvedbah in z vmesnimi orgelskimi interludiji, je šlo mnogo več kot zgolj za formalno vlogo zbora pri tem. Gre vsekakor za odlično vokalno, zborovsko telo (1993 → ), ki ima očitno in po večini v zasedbi tudi glasbeno in pevsko izšolane člane. Zlasti še nekateri (žal nenavedeni) solisti so o tem prepričali v okviru celotno slišanega repertoarja. In na koncu vsega sloviti orgelski pleno (R. Rakar). Očitno tudi na Homcu tradicija in vzori slovitega J. Gostiča še kar trajajo. Kajti Gostič je veljal ne le za pevca, pač pa je bil človek in kristjan. Spomin za vse te Gostičeve vrline še vedno bdi med njegovimi oboževalci.

J. Massenet, Werther (Ljubljana)

Opera Julesa Massnetova Werther pa je bila v Ljubljani (9. marec) spet vsa v Gostičevem znamenju. Kajti naš prvak jo je v letih 1934-1947 odpel v najmanj 27 postavitvah. Doma in na tujem. To je bila praktično »njegova« opera. Tokrat smo v Operi in baletu SNG Ljubljana videli in slišali eno od ponovitev njihovih letošnjih premier (januar, 2024). Lirično opero-dramo v treh dejanjih je postavil dirigent Ayrton Desimpelaere, režiser pa je bil Luis Ernesto Donas. Odlična predstava, scenska in odrska postavitev nasploh, ter seveda orkester. Že dolgo časa spremljanja njihove (re)produkcije verjamem v njegovo glasbeno vodstvo, saj je najmanj kar je, dobesedno prevetril naš orkester. Bravo! Skupaj z zborom, orkestrom, otroškim pevskim zborom Glasbene matice Ljubljana in statisti so nastopili najmanj kar, je, štirje (glavni) solisti in solistke: Aljaž Farasin/tenor (Werther), Slavko Savinšek/bariton (Albert), Peter Martinčič/bas (Le Bailli), Nuška Drašček/mezzosopran (Charlotte), Nina Dominko/sopran (Sophie) idr. Še najbolj slišna in vidna je bila seveda naslovna vloga Wertherja (v alternaciji z A. Farasinom jo v tej predstavi poje še Martin Sušnik, k. g.) in seveda v vsakem primeru pomeni aktualizacijo te vloge v današnji čas (v primerjavi z Gostičevimi nastopi pred mnogo več kot pol stoletja nazaj). Predstava poje v (izvirnem) francoskem jeziku, nadnapisi pa tečejo v slovenskem in angleškem prevodu. Več kot zgledna predstava kot še en (trajen) spomin na našega Gostiča, predstava, ki sicer v »zaprašeno glasbeno gledališče« vliva nova upanja za njen obstoj.

Celoten splet omenjenih slovesnosti je minil pod pokroviteljstvom Občine Domžale in v (so)organizaciji KD »J. Gostiča« s Homca, Društva prijateljev zagrebške Opere, SNG Opera in baleta Ljubljana in Opere HNK Zagreb. Nadebudni organizacijski par Borut Jenko & Saša Rogina pa je tisti, ki mu že vsa ta leta gre zahvala za vse tele in podobne spomine ter akcije.