Helidon, 1984
Piše: Matej Krajnc
Leta 1984 so Franzi bili že dovolj prosluli, da je veljalo razmislit o koncertni izkaznici. Pa so posneli špil v Ljubljani in špil v Mariboru. Na seznamu se je znašel pester izbor s prvih treh plošč, zraven pa, z mariborskega špila, parodija, ki je za nekaj časa postala njihova največja pesem: Naša Lidija je pri vojakih. Leto 1984 je bilo leto, ko je harmonika začela vse bolj prodirati v zabavno glasbo, v naslednjem letu pa bo že prevladujoča. Lačni Franzi so jo dotlej uporabljali šansonsko, kabarejsko, v Lidiji pa parodično ljudsko. Narodu to ni bilo mar, Lidija je bila zabavna poskočnica in kot taka seveda hit. Odmeval je z vseh sejmišč in veselic. In ljudje so pozabili, da je bend na naslovnici plošče prislonil uho na … hja, poglejte naslovnico. Namera sicer pozornemu očesu ni ušla. In na albumu je bila kopica odličnih rokerskih izvedb. A pozno ponoči smo sedeli za mizo in s prstom na zemljevidu iskali Kikindo. In se zavedali, da je Lidija na straži in da nas čuva. Pa zaročenec? Koga briga. In ne pozabite, Kikinda je nekoč bila v skupni državi. Kako pa je bila videti takratna slovenska scena? Rendez-vous so trdili, da je cherie še premlada. Peli so Gu-gu. Čudežna polja so zatrjevala, da poštar zvoni samo dvakrat. Smode je pel o Marini. In Juga? Pozitivna geografija. Muzičari koji piju. Skitnica. Suze i smijeh. Valentino i Renato. Kako bubanj kaže. Treba da se čisti. Sjaj u tami … Dotična plošča pa eden boljših »živih« albumov »zlatih let« jugoslovanskega rocka. In tudi Lidija je dokaz, da »habent sua fata libelli«. Kako bi šele bilo z usodami, če bi tole bil dvojni album. Še preden je prišel Slon med porcelanom.
