Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2023
Štirideset let je mimo in pred nami je spet nora koza, tista žival, ki smo jo leta 1983 na višku in hkrati počasnem izpevu jugoslovanskega novega vala slišali iz vseh zvočnikov. Naslovna pesem pričujoče plošče je bila stalna gostja tudi v oddaji V nedeljo zvečer in to še pred SMB-najlonkami s črto; takrat še negodni smo ležali v posteljah, se ne veselili ponedeljka in poslušali, kako bo Predin spil nasmeh z ustnic in z ramen potegnil svilo. Dva legendarna rdeča ovitka sta izšla tistega leta, poleg Franzev še Čokolada Idolov. Domačim se “koza nora” ni dopadla, češ kako lahko pojejo kaj takega! A domači niso razumeli žmohtnega jezika, oče, ki ga je razumel, je umrl, in z bratrancem sva kar sama razbirala podtone, od Bele simfonije do Podočnjakov. Moram priznati, da mi športniki kot svete krave niso nikoli sedli in da me je Simfonija tozadevno vedno nagovarjala, čeprav ni toliko smešila smučarjev samih kot splošne mentalitete harmonik, smučin, klobas in pira. A hej, Bojan Križaj je bil na vseh zvezkih, Bojan Drobež ali Bojan Sedmak pa ne. In govorimo o narodu, ki naj bi zrasel iz poezije. Lačni Franz so s pričujočo ploščo pokazali na vse bistvene vrzeli v mentaliteti nacije … in sistema, ki je po Titovi smrti začel vidno pokati po šivih. Zato je morda še bolj imenitno, da plošča spet izhaja zdaj, ko po šivih poka tudi sistem, ki samega sebe razglaša za demokracijo, pa ni prejšnjemu niti do gležnjev. In boy, imamo za to dokazov na vsakem koraku tako imenovane sodobne popularne kulture!
Ker sn htel bit včasih malo sam, Kamikaze, Prosim, pazi, da mi ne pohodiš podočnjakov, Aluleja, Prvi maj, Bela simfonija, Lipa zelenela je … Vsaka pesem trdnjava zase, vsaka, tudi tista bolj lirična, ostra in brezkompromisna. Tudi v melodiji in aranžmaju. Iz armije se je vrnil Andrej Pintarič, zasedba se je ustalila v svoji najbolj znani zgodnji različici. Konkreten avtorski glasbeni prispevek Ota Rimeleja (pet od osmih pesmi) in od osmih besedil sedem Predinovih. Aluleja čisto Rimelejeva, ludistična. Rokenrol, čeprav bi morda kdo rekel, da so bili Franzi sofisticirani divjaki, s tistimi čudnimi cotami in poezijo. Ne, bili so pismeni in ni jim bilo vseeno, kako se to pokaže navzven. Hkrati so obdržali mariborski jezikovni šarm in žmoht. Obenem so bili rough in artsy. Oboje jim je pozneje prišlo še kako prav.
Vinilni ponatis je v skladu s predhodnikoma lično urejen in verno ponazarja, kako je izvirnik prišel med nas pred toliko in toliko leti. Črnobele fotke na rdečem ozadju, časopisne črke v naslovu in vložek z besedili v lokalni in bratski različici. Nov mastering, 21. stoletju ljub, je oskrbel Danilo Ženko, ovitek pa je rekonstruirala oblikovalka Metka Žerovnik. Vse skupaj je na trpežnem 180-gramskem vinilu, ki se ne zlomi niti, če prideta nadenj oba znana nam mandeljca z naslovnice. In leto 1984, komercialno najvidnejše leto zasedbe, ko bo Lidija pri vojakih, se ni še niti začelo.