Piše: Matej Krajnc
Ko smo se oktobra 1981 selili iz vzhodnega predmestja Celja v zahodno, je zasedba Lačni Franz snemala (in najbrž tudi že posnela) svoj drugi album Adijo, pamet. V zavest moje generacije se je dokončno zasidrala naslednje leto s pesmijo Ne mi dihat za ovratnik in tretjim istoimenskim albumom, najširši poslušalski javnosti pa še malce pozneje s pesmijo Naša Lidija je pri vojakih, ki je jeseni 1984 odmevala iz vseh zvočnikov na celjskem obrtnem sejmu. Teta, s katero sva hodila okrog štantov z gobami in suho robo, je rekla: “Čuj, a ni to Lidija?” Tudi obrazi mimoidočih so se razjasnili: “Gelca, čuj, a čuješ tto Lidijo? To je una, ko je u vojski, naš ma doma kaseto!” – “Čaki, sam kok nej bo pa u vojski?” – “Ja zej to tak je, u Kikindo so jo poslal!” – “Jz nč ne vem, nisn še bla!”
A zgodba Lačnih Franzev postane najzanimivejša zunaj okvirjev parodije, ki je, kot je Zoran Predin že večkrat omenil, malce ušla iz rok in postala dotedanja največja uspešnica zasedbe. Novokomponirana muzika ali t. i. turbofolk je leta 1984 že silil iz vseh por jugoslovanske družbe in prevpil novi val, sicer najbrž najpomembnejše, umetniško najintenzivnejše gibanje v zgodovini naše (in s tem mislim jugoslovanske) glasbene scene. Lačni Franz so bili eden najvidnejših akterjev tega novovalovskega gibanja pri nas, a s svojo nenavadno glasbo in anti-imidžem so bili nekaj posebnega med tedanjimi zasedbami vobče. Novovalovsko obdobje se je začelo pravzaprav že s pankom konec sedemdesetih in se s postpankovskim gibanjem v začetku osemdesetih utrdilo na piedestalu individualnega (a kljub temu po svoje kolektivnega) takratnega glasbenega (in tudi literarnega) izraza. Leta 1979 je izšel prvi album Prljavega kazališta, ki je z drugim, Crno-bijeli svet, leta 1980 ustvarilo prototip novovalovske plošče, kolektivni nastop mladih, udarnih glasbenikov, ki jim ni bilo mar za dolgočasne, ustaljene obrazce prevladujoče (in s strani oblasti požegnane) popevkarske scene, pa se je zgodil 1981 z izdajo albuma Paket aražman (Idoli-Šarlo akrobata-Električni orgazam). Če se je zdelo, da je beograjska scena “naredila” novi val, se je zdelo narobe: že omenjeno Prljavo kazalište (Zagreb), pa zagrebški Haustor, Azra in naši Lačni Franzi so v obdobju 1981-82 ustvarili nekatera ključna tovrstna dela. Ljubljanski Pankrti so s svojim pank-rockom (plošča Dolgcajt, 1980) in naslednico Državni ljubimci (1982) bili duhovni meceni večine teh zasedb, hkrati s takisto ljubljanskimi Buldožerji, bendom iz časov progresivnega rocka (1975), ki pa so bili zunaj vseh kategorij s svojim ostrim satiričnim pristopom in žanrskimi preskoki, kjer pa je jedro vseeno vedno tako ali drugače tvoril bluesovski prog-rock. Lačni Franz so pravzaprav izšli neposredno iz te tradicije, njihovo glasbo so poimenovali kabaretni rock, in četudi so bili “uradno” novovalovski bend, so nekako vedno štrleli ven ravno zaradi “buldožerskih” korenin. Besedila Zorana Predina so takisto bila čisto nekaj svežega, pa tudi lokalne barve tedanjega Maribora (nekoč tako slovenskega Liverpoola kot Manchestra) so jih naredile za posebne na sceni: v tistem času mariborski bendi v t. i. “mainstreamu” niso bili zastopani, časi Čudežnih polj so šele prihajali.
Komisija za šund je bila tistihdob precej ostra, a zadoščenja so počivala drugje; znalo se je zgoditi, da je isti bend dobil na ploščo štempl šunda (kar je pomenilo, da je zaradi davka plošča bila dražja) in nagrado Sedem sekretarjev SKOJ-a (ali kakšno drugo priznanje). Kak album so kdaj tudi prepovedali, pa ga potem nagradili. Tako se je zgodilo z vsemi tremi “velikimi” takratne slovenske scene: Buldožerji, Pankrti in Lačnimi Franzi. Predin je nekoč pripomnil, da bi bil bend užaljen, če jim ne bi prilepili oznake “šund”, to je namreč v njihovem kontekstu pomenilo, da gre za bend, ki se ne uklanja, sledi artistični viziji in za tem, kar počne, tudi stoji. Franzem so nalepko šunda prilepili že kar na prvenec – Ikebana je izšla pri založbi Helidon, ki je pod uredniško taktirko Buldožerja Beleta ponudila bendu umetniško svobodo. Manjši kompromis je bil sicer potreben; v pesmi Praslovan je Predin “popravil” verz “zajebali vse, kar se je zajebat dalo” (in še enkrat na koncu pesmi), a v živo je verz ostal. Že naslov albuma je bil svojstvena večpomenska dogodivščina, prav te žmohtne ravni jezika pa so bile tiste, ki so iz Franzev naredile tudi literarno zanimiv bend. V njihovi diskografiji je tega kolikor hočeš: Ikebana, Praslovan, Vaterpolisti, modrobele rožice, poraščene titovke, mravljinčarji, čeladarji … nenazadnje tudi likovne ravni, denimo ovitek albuma Slišiš, školjka poje ti, ali pa insert plošče Adijo, pamet … Pesmi so po besedah benda nastajale družno: Predin je na vaje nosil ideje in variante, ki so jih potem izdelovali in dodelovali. Basist Stjepanović in kitarist Rimele sta bila tozadevno najbolj aktivna že od prve plošče, še bolj na drugi. Niso se bali pesnikov-klasikov: na Adijo, pamet se pojavi Cene Vipotnik, na prvencu pisatelj James Jones. Pardon, na Adijo, pamet še en klasik: Bojan Sedmak s pesmijo Za shizofrenike, ki je zagotovo ena najnenavadnejših zgodnjih pesmi v repertoarju benda. Maribor ni bil nikoli daleč in to s kritičnim pogledom: Lent 1980 denimo. Nikoli romantiziran in vedno prisoten, kot Ljubljana pri Pankrtih.
Bele je produciral obe plošči: prvo in drugo. Aco Razbornik je obe posnel v studiu Tivoli. Oblikovanje Didija Šenekarja daje prvi poseben podton. Druga je bolj “narejena”, namreč po izkušnjah, a prva ima “neodoljiv šarm”, duh trme in entuziazma, kakršen je lahko samo na prvencu. Tudi v solistični Predinovi karieri je Ikebana ves čas odmevala: Žarnica za boljši jutri, ti in oni praslovani, ki so se pojavljali v njegovih pesmih. Praslovan je ostala največja uspešnica prvih dveh let in opusa nasploh, ena njihovih najpomembnejših pesmi; sporočilo je ključno za dojemanje tedanjega (in današnjega) zeitgeista. Leto 1982, ki je desni bookmark današnjega zapisa, je v našo deželo že prineslo nov veter: prvenec Marijana Smodeta je s štirimi uspešnicami napovedal prihodnost domačega popa. Iz Šumadije je leta 1983 prišel Cile, leta 1982 Čačak, Čačak. Srebrna krila so leta 1982 sicer pela o Dolini našeg sna, ki je bila še iz sedemdesetih, a obenem o Juliji in Romeu, Aska so telefonirale, Smode še pomahal ni z roko, pa tudi ženil se je (ali pa tudi ne) … Slovenska popevka je kot festival rapidno umirala. Prihajalo je obdobje mogočnih pop bendov in harmonik. Osemdeseta so bila v znamenju zasedb, kot so Čudežna polja, Rendez-vous, Gu gu, Big ben, Don Juan, Agropop, a Lačni Franz so ostali pomembni akterji pri nas in v “regiji”. Če pustimo Lidijo, so po letu 1982 ustvarili niz pomembnih pesmi (in albumov): Ne mi dihat za ovratnik, Tisoč modrobelih rožic, Na svoji strani, Naj ti poljub nariše ustnice, Kandidati za čestitke, Čakaj me, Srečno, Kekec … Bili so albumski bend, čeravno z uspešnimi “singli” – koncepti so bili vedno ključni.
Zato je izid ponatisov prvih dveh plošč, ki se je zgodil maja letos pri matični založbi Helidon, še kako pomemben. Ne toliko zaradi nostalgije po tistih časih, ki so že mimo, pač pa zlasti zaradi konteksta, ki še vedno velja in ga ni moč prezreti. Oba albuma se v dandanašnjik še vedno zrcalita kot pomembna umetniška statementa, kot izkaznici zasedbe, katere kompromisi so bili vedno zelo minimalni v primerjavi s širšo sliko: gre enostavno in še vedno za eno iz svete trojice najpomembnejših domačih zasedb, pa zanalašč ne bom zapisal rockerskih, ker bi to bila krivica. Franzi so bili po drži sicer rokerji (pankerji, postpankerji, kar hočete), sicer pa so bili vse, kar si mislite, da bi lahko bili žlahtnega iz besede in glasbe, s tem pa so “sceni” pokazali največji možni sredinec. V časih Belind, Jožic, Micik in podobnih so sicer imeli svojo Lidijo (nekateri sem štejejo tudi Vojaka, a ni čisto tako), a ta Lidija je bila komparativno vedno pronicljiva in inteligentna – ni moč drugače zapisati. Za ta hit so se tudi “spovedali” na drugih ploščah, čeprav se jim seveda ni bilo treba. Oba ponatisa sta verni preslikavi izvirnikov – granulata tokrat ni zmanjkalo (Neda Ukraden je pesem Zora je sicer izdala šele leta 1985, zato je 1981 primanjkljaj granulata najbrž povzročil kdo drug, je pa 1982 pela Zmajevo Zora rudi), ne poka, kakovost vinila je boljša, tudi ovitka, vse skupaj pa je tudi remasterirano po sodobnih standardih. V mariborski Kibli so Franzi 10. maja letos oba ponatisa popeljali med poslušalce z duhovitim večerom zgodovine in spominov. Glasba pa tako ali tako govori zase.
Pripis: ko sem leta 1983 dobil ploščo Ne mi dihat za ovratnik, sem iz omare privlekel tudi “tto ta roza z unimi djedi guor”, kot so Ikebani rekli pri nas doma. Poprej je niti nisem veliko poslušal, bila je še prezahtevna za osnovnošolčka na nižji stopnji, bila pa je interesantna, bral sem besedila in razmišljal. Tudi Adijo, pamet sem našel. Ob Azri, Buldožerjih, Pankrtih, Piglu, Kovačiču in drugih to ni bila slaba popotnica za naprej, čeprav smo imeli doma tudi Šifrerja, Smodeta, Veselo jesen … Vse to je pripomoglo k temu, da lahko zdaj pišem tale zapis in da se v Kibli pred bendom (najbrž, upam) nisem osramotil. Moja izvirna Ikebana ima bojne rane, a zdaj imam novo. In Shizofreniki so, odkar precej sodelujem z Bojanom Sedmakom, dobili kup novih pomenov. Maribor tudi. In, seveda, Menart, ki je eden Predinovih (in mojih) najljubših, in sem se z njim leta pozneje na dolgih seansah pogovarjal tudi o ikebanah in šizofrenikih. Bil je čisto, joj … u, hu, hu.
Na predstavitvi ponatisov v Kibli, 10. 5. 2023. Od leve: Miran Podlesnik, Zoran Stjepanović. Oto Rimele, Zoran Predin, Matej Krajnc in urednica Helidona Renata Lukman. Foto: Gregor Zorič.