Andrej Pintarič (1957-2020) – v spomin

Piše: Matej Krajnc

39887022_109032246711113_259406116188848128_n

Vir: Facebook

“Andrej, jebemti!” To so bile prve besede, ki so mi ušle, ko sem slišal, da ga ni več. Besede osuplosti in občutka izgube. Osuple besede, čeprav je bilo odhod slutiti v zraku že nekaj časa. A saj vsi menda potujemo po tej daljici, nekateri hitreje, drugi počasneje, čeprav se to ponavadi sliši nadvse nepomembno in patetično. Nikoli pa nismo pripravljeni na tovrstne novice, tudi če vemo, kako in kaj. Ker nočemo biti. Kar je tudi prav.

Z Andrejem sva zadnjič na hitro poklepetala lani jeseni; fotografije na njegovi FB-strani so govorile same zase, a človek je bil, kakršen je bil, ni izgubil vedrine, čeprav jih je malo, ki te vrste križev prenašajo s takšnim smehljajem. Potem je objavil fotografijo, ko je postzdravstveno sedel na čiku in pivu, spet veder in nasmejan. Rekel sem si: no, še dobro,  videti je bolje, silnice se uravnavajo. In potem sva si še kaj povšečkala, a nisva več govorila in tudi zdaj ne bova mogla več, vsaj na obče privzetih komunikativnih ravneh ne. Obstajajo pa druge.

Andrej je bil namreč “band impersonated”. Ne samo da se je vse začelo v njegovi kleti, tudi dihal je rokersko, do konca v ringu. Čeprav na začetku na prvih dveh platah, če se ne motim, ni bobnal, ker je bil pač poklican na dolžnost. Takrat je to še štelo, čeravno so bili Franzi eni tistih, ki so v svoji glasbi in drži v zlatih časih benda sesuvali ustaljene podobe in dolžnosti. Z velikim etičnim pečatom. Prva moja plošča Franzev je bila ravno prva s Pinto, a dobil sem tudi obe prejšnji, zelo hitro zatem. Njegovo bobnanje je bilo posebno; če ni bobnal, smo zaznali. Kar precej pove. In četudi je že dolgo tega, kar je zadnjič sedel na odru s starimi prijatelji in palčkami v rokah in čeprav ga pojasnila okrog proslule prekinitve sodelovanja v devetdesetih niso nikoli čisto prepričala, pa je poskušal naprej, z novim pevcem, čisto na kratko, je Lačni Franz ostal v naših žilah. Ostal je tak, kot je bil v osemdesetih, z Andrejem, Zokijem (enim in drugim), Kosijem, Otom, nato s Prislanom, čeprav Franc ali Franz zdaj spet obstaja in fura novo zgodbo, ki je druga zgodba, ki nikoli ne more biti ne nadaljevanje, ne “v imenu …” in bi verjetno morala imeti tudi novo ime. Ker je določen feeling takrat bil in ga zdaj ni več. Ker so bili drugačni konteksti. In ker je bend pač bend, skupina prijateljev (če imamo srečo) in sodelavcev, ki furajo tudi neko kemijo, posledično je vsak člen težko zamenljiv; včasih uspe, največkrat ne. Kar ne pomeni, da ne razumem samozaposlenih kantavtorjev, lastne vrste, ki se mora boriti za preživetje in tudi tistih muzkontarjev, ki imajo redne službe. Oboje je legitimno.

In Andrej nam bo dihal za ovratnik. Že diha, ko poslušam koze, slone med porcelani, svoje strani, tihe vode in tako naprej. In za ovratnik bodo dihala tudi osemdeseta, ki so zaradi bendov, kot je bil Franz, bila zlata, in zaradi cele vrste pogrešljivega popa morda bolj bronasta. A vseeno so ljudje kupovali to in ono. Ljudje, Franzi so s svojo satiro (Lidiji navkljub), eksperimentom in prostodušnostjo imeli hite. Si lahko mislite? Si lahko mislite tudi, da bi se danes zgodilo kaj takega? Ljudje bi rekli: tega ne zastopimo, nekaj se grejo, umetniki … Rekli bi: naj grejo na EMO. In Andrej bi jim pokazal prst, pa ne štoparskega. In potem bi se verjetno nasmehnil. Počivaj v miru, stari moj, zaslužil si. Malce prehitro, a kaj hočemo. Mi, ki smo ostali, moramo zato biti in ostati čuvarji ognja!

Lacnifranz_album_slon-med-porcelanom

Lačni Franz: Slon med porcelanom, Helidon 1984, vir: avtorjeva zbirka

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.