Total Pleasure/VMG, 2024

Piše: Matej Krajnc

“Če kričiš, ko se rodiš, je to znak, da si živ.” Preprosta filozofija kot razlaga naslova novega albuma Annie Clark. Začela ga je pisati takoj po izidu prejšnjega, Daddy’s Home (2021), in prvič je producirala čisto sama. Album smo poslušali ob izidu v streamingu in še na CD-plošči, ker LPja v naših krajih še ni. Protagonistka se je spet potrudila okrog vizualij, kar pa zadeva deset pesmi, ki jih je z izjemo enega sodelovanja (Cate Le Bon) v celoti spisala sama, je pred nami zanimiv album, ki pomeni še en adekvaten vnos v njeno diskografijo. Njeni značilni kitarski prijemi so tokrat spet bolj v ospredju, kombinira pa jih tako s posodobljenim funkom sedemdesetih (Big Time Nothing) kot z intimnim baladnim vzdušjem (The Power’s Out). A bodite prepričani, da je povsod rdeča nit zblojen svet, tako v razmerju dveh kot vobče in St. Vincent je neprizanesljiva kronistka izgubljenih mentalitet. Svojo novo glasbo je poimenovala post-plague pop, kar je spet pomenljivo. In povrhu nismo čisto prepričani, da je kuga res mimo, bojimo se, da smo šele na začetku. St. Vincent to vzame v zakup tudi pri barvanju atmosfere svojih novih pesmi.

Pri nastanku albuma je sodelovalo kar nekaj glasbenih imen, Annie pa je sama odigrala skoraj vse, večina gostov je namreč bobnarjev. Poleg nje je največ prispeval Justin Meldal-Johnsen, ki se je Annie pridružil med drugim z dodatnimi basi in kitarami, precej pa je tudi programirane glasbe, kar je zdaj pri Annie že v navadi – različne efekte in pripomočke zna učinkovito uporabiti sebi v prid. Med sodelavci se znajde denimo Dave Grohl, pa tudi Cate Le Bon je dala plošči svoj pečat z basom. “This revolution isn’t fun, Ma …” poje St. Vincent v nekolikanj regejevsko obarvani pesmi So Many Planets, v naslovni pesmi pa pove, da se počuti kot grafit v stranišču klavnice. Približno nekaj takega je v zraku, se strinjamo. Ne bi bilo treba, če bi bili ljudje drugačni, kot smo. Tako pa se rodimo kričavi, nato pa postanemo pohlevni. Ne vsi, seveda. A premalo ostane kričečih, ugotavlja tudi Annie Clark. Album je bil ob izidu deležen zvečine pozitivnih odzivov. Vsekakor je daleč od banalnega provianta kakšne Taylor Swift, ki je tudi izdala nov album in s katero sta svojčas napisali pesem Cruel Summer. Annie ima prijateljske odnose tudi z Olivio Rodrigo. Saj je prav tako, a morda bi se obe lahko od nje tudi česa naučili. Kar je spet neumna izjava, kajne: če si avtorsko prazen, si pač prazen, ne da se pomagati. Dočim St. Vincent najbrž čaka še marsikatero intenzivno poglavje; pri zaključni, sicer tudi naslovni pesmi, si je pustila še precej manevrskega prostora.