Mattias Desmet je profesor klinične psihologije na oddelku za psihologijo in izobraževalne vede na Univerzi v Gentu (Belgija), poleg psihoanalize in psihoterapije pa se zadnja leta ukvarja s psihologijo množic in statistiko. Pred kratkim – točneje 13. in 14. aprila – je o masovni psihozi in totalitarizmu predaval tudi v Celju in Ljubljani, kjer je med drugim predstavil tudi svojo knjigo Psihologija totalitarizma, ki je na začetku leta izšla pri založbi Sanje. Za natančen prevod je zaslužen Vid Sagadin Žigon, ki je za isto založbo prevedel tudi Množično psihologijo fašizma psihoanalitika Wilhelma Reicha, ki je v prejšnjem stoletju preučeval psihološke vzvode za vzpon fašizma in preko raziskovanja masovne psihologije prišel do osupljivih ugotovitev. Tudi Mattias Desmet je prišel do podobnih ugotovitev, le da mu je za model preučevanja služila epidemija Covida-19. Med poslušanjem dnevnih poročil o okuženih, hospitaliziranih in umrlih, je namreč ugotovil, da so statistični podatki nestrokovno obravanavani z namenom manipulacije poslušalcev in da gre v ozadju pravzaprav za delovanje skupinske hipnoze: “Oblikovanje množic je pravzaprav vrsta skupinske hipnoze, ki uničuje posameznikovo etično samozavedanje in mu odvzame sposobnost kritičnega razmišljanja. Ta proces je po naravi zahrbten; prebivalstvo nič hudega sluteč postane njegova žrtev.”

Knjiga Psihologija totalitarizma je razdeljena na tri dele – v prvem delu z naslovom Znanost in njeni psihološki učinki se sprehodi po zgodovini racionalistično zasnovane znanosti vse do leta 2005, ko po njegovem mnenju pride do replikacijske krize v znanosti, ki se kaže v epidemiji napak, epistemološke površnosti, pretirane administracije in najrazličnejših goljufij s strani kvazi znanstvenikov: “Površnost, napake, pristranski sklepi in tudi očitne prevare so postali tako razširjeni, da je v znanstvenih raziskavah osupljivo visok odstotek raziskovalnih člankov– na nekaterih področjih celo do 85 odstotkov – prišel do popolnoma napačnih sklepov.” Pri tem se dotakne tudi prelomnih trenutkov pri odraščanju otroka – od trenutka, ko se prepozna v zrcalu pa do obdobja, ko vstopi v jezik in začne postavljati vprašanja, s katerimi na novo vzpostavi odnos z Drugim. Strah, da ga bo Drugi zapustil, ker ni vreden njegove ljubezni, se kaže kot eden najmočnejših faktorjev za vseživljenjsko anksioznost in obenem tudi za dovzetnost hipnotičnih sugestij s strani totalitarističnih ideologij.

Desmet ugotavlja, da je vstop v racionalistično-mehanicistično paradigmo, ki jo je znanost v razmeroma kratkem času pripeljala do neslutenih razsežnosti razvoja “pametne” tehnologije, pravzaprav dvorezni meč – čeprav se je človek osvobodil utesnjujočega religioznega diskurza, ki ga je nenehnoma navdajal z občutkom krivde in slabe vesti, pa zdaj postaja vedno bolj privesek umetne inteligence in birokracije brez možnosti, da bi živel spontano življenje s pridihom mistične izkušnje: “Mehanicistična ideologija vedno živi na kredit! V prihodnosti, ko bomo dosegli popolno znanje in obvladali popolno tehnologijo, bo človek stroj prestavljen v raj. A zaenkrat ljudi večinoma onesrečuje in spravlja v depresijo.” Navaja znanstvenike, ki so delovali na sredini prejšnjega stoletja (Niels Bohr, Albert Einstein, Max Planck itd.) in ki so prišli v svojih teorijah (teorija kaosa, kvantna mehanika itd.) do zaključka, da lahko določene segmente svoje znanosti pojasnijo le z jezikom poezije in metafore, ne z mehanicističnim izrazoslovjem: “Vendar pa znanost dejansko bistveno opredeljuje empatija, vzajemna privlačnost med opazovalcem in pojavom, ki je predmet raziskovanja. Kot taka se znanost spotika ob neznano in skrivnostno bistvo, ki uhaja logični razlagi in se ga da opisati le z jezikom poezije in metafore. Srečanja s tem bistvom nas pogosto privedejo do nečesa, kar bi lahko opisali kot ključno religiozno izkušnjo – religiozno izkušnjo, ki predhodi verskim institucijam ali dogmam in je neodvisna od njih. To je verjetno najbolj neposredno in ranljivo izrazil Max Planck: Znanost sčasoma pride tja, kjer se je nekoč začela religija, do osebnega stika z Neimenljivim.”

V drugem delu knjige, ki ga je naslovil Nastajanje množice in totalitarizem Desmet ugotavlja, da sta avtoritarnost in nestrpnost bistveni značilnosti oblikovanja množic.Pri tem razlikuje med oblikovanjem množic, ki so v 20. st. vznikale pod diktaturami, in množicami 21. stoletja. Medtem ko diktature po njegovem mnenju temeljijo na primitivnih psiholoških mehanizmih kot je npr. zastraševanje prebivalstva predvsem s fizičnim in nasiljem, izvira totalitarizem po drugi strani iz zahrbtnega psihološkega procesa oblikovanja množic, ki je veliko bolj kompleksen kot bi si mislili. V knjigi pogosto omenja filozofinjo Hannah Arendt, ki je v znamenitem delu Izvori totalitarizma objavila svojo raziskavo korenin antisemitizma, imperializma in totalitarizma, ki so ključno zaznamovali prejšnje stoletje. Arendtova na nekem mestu v knjigi zapiše pomembno misel: “Idealni subjekt totalitarne vladavine ni prepričan boljševik ali prepričan nacist, ampak ljudje, za katere razlika med dejstvi in fikcijo ter resničnim in lažnim ne obstaja več.” Desmet ugotavlja, da je Arendtova imela prav, ko je na sredini prejšnjega stoletja napovedala, da bodo prihodnje generacije priča totalitarizmu birokratov in tehnokratov, kar se je izpostavilo med “diktaturo” absurdnih ukrepov za zajezitev korone, ki je terjala manj žrtev kot sezonska gripa, pa tudi že pred epidemijo Covida-19: “Več znamenj je, ki nakazujejo vzpon nove vrste (tehnokratskega) totalitarizma: eksponentno naraščanje nadležnih dejanj varnostnih agencij (odpiranje pošte, iskanje informacijskih sistemov, nameščanje prisluškovalnih naprav, prisluškovanje telefonom); splošno napredovanje nadzorne družbe; naraščajoč pritisk na pravico do zasebnosti (zlasti od 11. septembra); strmo povečanje števila državljanov, ki ovajajo drug drugega prek vladno organiziranih kanalov; čedalje večja cenzura in zatiranje alternativnih glasov, zlasti v času koronavirusne krize; izguba podpore za osnovna demokratična načela ter uvedba programa poskusnega cepljenja in QR-kode kot pogoja za dostop do javnih prostorov itn. Trenutek, ki ga je Arendtova napovedala leta 1951, se hitro približuje: vznik novega totalitarnega sistema, ki ga ne vodijo »ustoličeni vodje«, kot sta bila Stalin in Hitler, temveč dolgočasni birokrati in tehnokrati.” ter na drugem mestu dodaja: “Totalitarizem ni zgodovinsko naključje. V končni analizi je logična posledica mehanicističnega mišljenja in blodnega prepričanja o vsemogočnosti človeške racionalnosti.”

Prav neopredeljiva, neubesedljiva anksioznost (t.i. floating anxiety), ki smo jo lahko čutili v zraku pred epidemijo in ki se je kazala v nezadovoljstvu in izgorelosti na delovnem mestu, izgubi pomenljivih socialnih stikov in življenjskega smisla, uvajanju pametne tehnologije in reduciranju komunikacije na pogovore prek hipnotičnih zaslonov, je botrovala k temu, da so ljudje kar se da hitro pograbili ideologijo hitrega okuževanja, jo globoko ponotranjili in tudi prizemljili v obliki prakticiranja skupnostnih ritualov (natikanje mask in rokavic, razkuževanje, štetje centrimetrov fizične distance itd.), ki so bili točno to, kar so v tistem trenutku potrebovali, da bi si – na paradoksalen način – povrnili nazaj duševno zdravje in eksistencialni smisel. Da bi za trenutek dlje ohranili v sebi iluzijo ohranjanja življenja, kljub potiskanju v nezavedno dejstva, da smo iz dneva v dan bliže smrti.

Desmet je prišel do zaključka, da bolj kot so bili ukrepi absurdni in kompleksni, bolj so izpolnjevali obredno funkcijo in z večjim navdušenjem jih je velik del prebivalstva “posvojil”. Pri tem je ugotovil, da so se izoblikovale tri skupine množic: “… prva skupina, ki nasede oblikovanju množic in »verjame« v zgodbo (ta skupina je totalitarizirani del prebivalstva), druga skupina, ki v resnici ne verjame, pa vendar ostane tiho in sledi množicam (ali pa jim vsaj ne nasprotuje), in tretja skupina, ki ne verjame v zgodbo oblikovanja množic in celo govori ali deluje proti njej.” Če “hipnotizirano” skupino sestavlja približno ena tretjina prebivalstva, drugo skupino – tj. skupino, ki ni hipnotizirana, ampak se je odločila, da bo plavala s tokom – sestavlja približno 40 do 60 odstotkov ljudi, “nehipnotizirano” skupino, ki se upira ideološkemu pogledu in totalitarizmu sestavlja od 10 do 30% prebivalstva.

Podobno kot Gustave Le Bon, sociolog in psiholog, ki je v 19. stoletju začel s preučevanjem psihologije množic (leta 2016 je pri založbi UMco izšla njegova knjiga Psihologija množic: študija vsakdanjega mišljenja), je mnenja, da disidentskim glasovom ponavadi ne uspe prebiti hipnoze prve, “verujoče” skupine, a da lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju hipnoze večjega dela množice, ki brezglavo sledi prvi skupini: “Disidentski glas pa ima učinek tudi na drugo skupino, skupino, ki je ubogljiva, čeprav ni hipnotizirana. V nasprotju s prvo skupino se ta skupina odziva na kakovosten racionalni argument. Zato je pomembno, da disidentski glas čim bolj jasno in utemeljeno analizira in ovrže indoktrinacijo in propagando totalitarne pripovedi. V nekem smislu to ni težko, saj je totalitarni diskurz, znan predvsem po pretirani uporabi številk in statistike, po navadi preprosto absurden.”

Kar se zdi pri tem najbolj pomembno in kar tudi Desmet v svoji knjigi na večih mestih poudari, je prepričanje, da je bistvena naloga nekonformistične skupine ta, da povzdigne svoj glas čim bolj mirno in nevsiljivo, saj ji totalitarnega sistema ni potrebno premagati na nasilen način – ta je namreč že v svoji osnovi samodestruktiven: “Če bo preostalih 10 do 20 odstotkov lahko sestavilo protiskupino (ne da bi sami postali množica!) in bodo sposobni razumno uveljavljati drugačen glas, bo ta skupina nato sposobna razveljaviti oblikovanje množic ali vsaj osvoboditi družbo izpod njenega primeža. Vendar pa ta nekonformistična skupina ne sme izgubiti izpred oči, da so množice (in totalitarni sistem) pravzaprav samodestruktivne in dolgoročno vedno uničijo same sebe . Totalitarnega sistema nam ni treba premagati, moramo samo nekako preživeti, dokler se ne uniči.” Glede na to, da Desmet v knjigi na konkretnih primerih pokaže, da je ideja o velikem gospodarju, ki naj bi – podobno kot v filmu Čarovnik iz Oza – iz ozadja usmerjal množice k skupinski iluziji, sicer mikavna, a precej neverjetna, mu marsikateri kritiki očitajo, ker se ni konkretno opredelil glede najrazličnejših teorij zarot, ki so nastale v času epidemije Covida. Še več – v knjigi zapiše, da poleg zgoraj opisane množice, ki podleže prevladujočemu diskurzu propagande, tudi teoretiki zarot predstavljajo hipnotizirano množico – v avtohipnozo pa prav tako vedno zapade tudi elita sama, ki vodi politične zadeve znotraj totalitarnega sistema, ne da bi pri tem dopuščala možnost, da morda dela karkoli narobe. Vprašanje ostaja odprto, ali Desmet v resnici verjame v to, kar pravi, ali pa se morda tudi sam boji izgube delovnega mesta predavatelja in psihoanalitika v primeru, če bi pred občinstvom izpostavil dejstvo, da so določeni posamezniki že zaradi tega, ker so rojeni v bogate plemiške družine in imajo boljšo predispozicijo priti v krog odločevalcev, avtomatično izključeni iz primeža manipulacij z množico revnih in razžaljenih.

V tretjem delu knjige z naslovom Onkraj mehanicističnega svetovnega nazora se Desmet povrne k teoriji kaosa in intuitivni predvidljivosti. Na primeru Lorenz-ovega vodnega kolesa, ki se na videz kaotično obrača v eno ali drugo smer, pojasni smiselno oz. harmonično zaporedje znotraj naključnega premikanja ter zaključi, da se pod kaotično površino skrivajo sublimni, pomirjujoči pojavi: “To, kako doživljate kolo kot gledalec, bo močno odvisno od tega, na katero raven boste usmerili svojo pozornost. Če pogledate vsako izolirano gibanje ali gibalno zaporedje posebej, gibe dojemate kot kaotične in raznovrstne. Kolo se zdi kot kakofonija nenadno prekinjenega gibanja naprej in nazaj. Če pa ste sposobni začutiti sorodnost s kolesom in v raznovrstnosti gibov zaznati globlje ritme, potem boste doživeli brezčasno, ustvarjalno harmonijo, ki je prisotna pod raznovrstnostjo površinskih gibov, in kolo bo postalo pomirjujoč pojav.” Za mehanicistično zasnovano znanost tako pravi, da izhaja iz domneve, da je svet logičen in predvidljiv mehanski proces, čeprav je v srži pravzaprav mrtev, medtem ko je po drugi strani teorija kaosa (in kvantna mehanika) vitalističen koncept, ki vključuje subjektovo zavest in precejšnjo mero intuitivnosti, spontanosti in celo poezije: “Poezija, včasih z logičnega vidika nesmiselna, lahko nosi veliko več resnice kot diskurz, sestavljen iz samih silogizmov. Pravi preobrat in revolucija, s katerima se mora spopasti družba, je, da se otrese retorike in se odločno obrne k resnici kot vodilnemu principu.”

Racionalistično-mehanicistična paradigma je tista, ki nas je pripeljala v slepo ulico, kar smo lahko iz dneva v dan opazovali tudi v času epidemije Covida-19, ko so bili merodajni le statistični podatki in priporočila farmacevtov, medtem ko se je dobrobit zdrave ljudske pameti in pristnih odnosov med ljudmi predstavilo kot grožnjo, ki nas lahko stane življenja. Stvar je šla tako daleč, da so sosedje klicali policijo in jo obveščali, da se otroci igrajo na ulicah in igriščih, njihovi starši pa prejemali položnice kot kazen za načrtno širjenje epidemije. Desmet se tudi upravičeno sprašuje, kako je možno, da smo v tem času povsem pozabili na sto tisoče umirajočih od lakote in da smo lahko svoj um tako obsesivno fokusirali zgolj na podatke, ki so prek medijev prihajali v zvezi z virusom. Kljub temu, da se nahajamo na vrhuncu racionalistične dobe, je bila prav omenjena epidemija dober pokazatelj, kako hitro se racionalni ukrepi lahko spremenijo v iracionalne in absurdne omejitve, ki v praksi nimajo nobenega smisla. Na koncu lahko zgolj prikimamo Desmetovi ugotovitvi: “Racionalnost in humanizem razsvetljenstva sta v marsičem maškarada in figov list. Slecite s človeka to maškarado in poglejte iracionalnosti v oči; poglejte za figov list racionalnosti in našli boste starodavne človeške pregrehe.”

Mattias Desmet je nedvomno avtor, o katerem bomo še veliko slišali in brali. Njegovi uvidi so v vseh pogledih nekaj posebnega, saj nam v prvi vrsti sporoča, kako pomembno je sledi resnici in lastni intuiciji, ne glede na to, kaj si o tem mislijo drugi. Tudi, če nam avtoriteta ali zaslepljena množica dopoveduje, da je naša pot napačna ali da nima smisla vztrajati na njej, se moramo zavedati, da so večje skupine hitreje vodljive in da zlahka padejo v past sugestivnih misli in hipnoze, sploh če se pri tem sklicujejo na fiktivne “razumne” argumente, ki jih iz danes na jutri “privlečejo iz rokava”. Pozorni moramo biti na znake, ki pri hipnotizirani množici precej hitro priplavajo na plano in jih predočiti vsakemu posamezniku posebej, da bo postal pozoren na sugestivne momente, ki mu omejujejo kritično razmišljanje in svobodno voljo. Prav z dopuščanjem in sprejemanjem spontanosti, iracionalnosti in poezije, bo življenje dobilo pravo polnost, smisel in veličino …

Miša Gams