Začetek in prvi koncert nove, 8. sezone v Ljubljani

Piše: Franc Križnar

Foto: Franc Križnar

Svojo 8. redno zaporedno sezono je na velikem odru Kozinove dvorane ljubljanske Slovenske filharmonije začel naš odlični Trobilni ansambel SiBRASS (10. maj).Gre za bleščeče nadaljevanje poslanstva in tradicije Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije TASF. SiBRASS nadaljuje kot consort (izhaja iz tradicionalne komorne zasedbe trobilnega kvinteta) na Slovenskem začeto oranja ledine na področju ansambelske trobilne glasbe: od trobente, prek rogov in pozavn do tube. Včasih pa jim priključijo še tolkala. SiBRASS sestavlja cvetober tovrstnih trobilcev, zdaj že 3. oz. 4. generacije izvrstne ljubljanske trobilne šole, ki so jo pri nas postavila pred desetletji Anton Grčar, Stanko Arnold, Jože Falout idr. Sedanji člani so člani različnih slovenskih profesionalnih simfoničnih orkestrov. Je edinstvena platforma, ki predstavlja tako izvirne kot prirejene skladbe za trobila in je nikjer drugje ni moč slišali na Slovenskem. Obenem pa daje možnost slovenskim (in tujim skladateljem) nove izzive za nastajanje novih tovrstnih del. Umetniško in organizacijsko ansambel na društveni ravni vodi njihova »prva violina,« trobentač Franc Kosem. Tokratni koncert je odigrala kar precej razširjena zasedba: F. Kosem, Urška Kurbos in Gregor Turk (vsi trobente), Mihajlo Bulajić in Jože Rošer (rogova), Žan Tkalec, Domen Jerša, Marko Ilič in Wolf Hagen Hoyer (vsi pozavna), tubist Jernej Oberžan in tolkalec Martin Bajde. Zasedba se je tu pa tam menjala, Tokratno umetniško vodstvo je bilo v rokah slovitega angleškega gosta, trobentača Thomasa Hugha Poulsona (1987), ki sicer deluje v švedskem Stockholmu, drugače pa tudi stari znanec tega ciklusa in slovenskih glasbenih odrov in veliko glasbeno in še posebej trobentarsko ime evropskega glasbenega prostora. Kot solist je v zadnjem delu koncerta nastopil naš multiinštrumentalist Boštjan Gombač (tidldibab, klarinet, piščali in še kaj). Pisana programska paleta tuje in naše glasbe, odlične izvedbe in neke vrste pravo »cirkusantstvo« v najbolj plemenitem slišanju in videnju vsega je napolnilo naš osrednji (komorni) glasbeni hram in tako spet enkrat nadgradilo slovensko glasbeno (po)ustvarjalnost z evropsko.             Že začetek je bil impresiven, saj je v uvodni skladbi Škota Sira Jamesa MacMillana Exultet/Veselje najprej prišel na koncertni oder tubist (J. Oberžan) in z začetnim igranem solo (a cappella) zvabil na oder izza vrat, z balkona, … še preostale glasbenike, trobilce. Ti so potem tudi sami (brez tolkal) odigrali tale prvi del koncerta. Bleščeč uvod je terjal samo tako ali kar že na začetku poudarjeno »dodano vrednost« vseh bleščav zlatih trobil. V neke vrste zaporedju in kar atacca sta sledili dve bleščeči priredbi Enriqua Crespa treh Bachovih orgelskih koralnih preludijev: Wachet auf, ruft, uns die Stimme/Zbudite, se, kliče nas glas, BWV 645, Jesus bleibet meine Freude/Jezus, ostani moje veselje, BWV 147 in Ich ruf zu dir, Jesu Christ/Kličem k tebi, Gospod Jezuis Kristus, BWV 639. Vmes pa še eno izvirno (angleško) delo nekdanje zborovske pevke BBC Judith Bingham The Snows Descend/Pada sneg. Prednjačile so Crespove priredbe Bachove muzike, ki postajajo že kar pregovorna skladateljeva muzika za tako, bleščečo trobilno zasedb. Pa tudi še ena informacija o aktualni angleški glasbi za (simfonična) trobila je bila mnogo več kot pa neke vrste »mašilo.« Več kot informacija s kar nekaj menjavami trobent, uporabo sordin/dušilcev in pa seveda pregnantna igra celotnega consorta. Ta se je izkazala za skrajno subtilno v zagotovo v prvi skladbi tega prvega dela, Playgrounds for Angels/Igrišča za angele Finca Einojuhanija Rautavaare, zagotovo zdaj že enega od »klasikov« sodobne glasbe prejšnjega, 20. stol. Izvajalci so s številnimi odtenki niansiranja svojega trobilnega tona in uporabo številnih efektov dokazali, da so pravi velemojstri tako individualnih, posamičnih in solističnih vložkov, predvsem pa kompaktnega trobilnega zvoka. Ta je v tehničnih pogledih kot muzikalnih rezultatih plod najsodobnejših tovrstnih rezultatov.

Foto: Franc Križnar

Osrednja solistična osebnost drugega dela pa je bil poleg gostujočega angleškega trobentača T. Hugha Poulsona (ki je ves čas igral na prvem pultu trobent ter le tu pa tam kaj malega ritmično vzmahnil preostalim umetnikom), solist B. Gombač. Tudi ta je kot preje poudarjeni angleški gost, zavzel naš koncertni oder pred Trobilnim ansamblom SiBRASS. Zdaj je Angleža Poulsona na prvem pultu ansambla zamenjal naš F. Kosem. V dveh delih so umetniki izvedli delo slovenskega skladatelja /dr./ Žige Staniča Črna luknja, I. in II. del, vmes pa še odlične priredbe del J. S. Bacha in W. A. Mozarta. Gre za tradicionalno in podaljšano roko izvajalec do avtorjev, saj je Staničeva 2-delna skladba nastala po naročilu ansambla (predhodnika današnjih trobilcev, TASF), B. Gombača in F. Kosma. Stanič je za skladbo uporabil bogato zvočno (po)krajino. Med solistovimi eksotičnimi piščalmi je treba posebej omeniti tidldibab, repliko najstarejše znane piščali iz medvedove kosti, najdene v Divjih babah. Skladba pa je razdeljena na dva dela zaradi povsem določene dramaturgije, ali kot je ob njeni krstni izedbi Ž. Stanič zapisal: »[…] črna luknja posrka skladbi Bacha in Mozarta po katerih nadaljuje svojo pot naprej […].« Solist B. Gombač je tako rekoč prevzel oder odličnih spremljevalcev in v dveh priredbah našega Blaža Puciharja predstavil Bachov 3-stavčni Koncert za klarinet in trobila v f-molu (= Koncert za inštrument s tipkami, št. 5, BWV 1056) in 2.-počani stavek, Adagio iz znamenitega Mozartovega Koncerta za klarinet in orkester v A-duru, K. 622. Kako tudi ne, saj je B. Gombač mdr. diplomiral iz klarineta na ljubljanski AG. Puciharjevi priredbi in Gombačevo polimprovizirajoče izvedbe pa so vnesle v to glasbo celo jazzovske elemente. Zato odtlej v zasedbi Trobilnega ansambla SiBRASS tudi tolkala. Vmes pa ob klarinetu še nemalo žvižganja, petja in celo odrskega gibanja našega solista. Kljub vsem tem (odrskim) dodatkom pa je seveda prvinska muzika tekla kar naprej. Njena primarna (trobila) so vseskozi ostajala na visoki ravni. Zadovoljno občinstvo si je prisploskalo še dodatke, ponovitev nesmrtnega Mozartovega Adagia.